Srečo je bilo moč čutiti v soboto zvečer po celotnem Pomurju, upam si trditi, da je tudi velik del preostale Slovenije navijal za nogometaše v črno-belih dresih. Polne so bile terase, gostilne, dnevne sobe, tudi garaže, ob vsakem golu se je slišalo huronsko navijanje tudi iz ene goričke vasice v drugo, kjer so hiše sicer precej razmetane po gričih. Ob zmagi se je veselil kmet, mizar, električar, učitelj, direktor, natakarica. Ni bilo pomembno, kdo si in kaj delaš, čutila se je enotnost, zgodilo se je, kar se zgodi le ob športnih dogodkih, ljudje smo bili enotni, povezani, srečni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
To smo prekleto potrebovali. Neodgovorno, boste rekli in imeli prav, ampak tisto noč s(m)o pozabili na primež epidemije, se objemali, bili svobodni. Spontano se je napolnila Fazanerija, junakom, ki so pričarali to enotnost, je bilo treba pripraviti topel sprejem. Lahko bi rekli, da so bile tisto noč dovoljene sanje, nov dan je prišel šele zjutraj.
A takih, ki so pred tekmo verjeli, da lahko majhen murskosoboški klub premaga veliki Maribor, in to še na njegovem domačem terenu, je bilo samo za peščico. Govorili so kvečjemu o neodločenem izidu, gotovo so se tega zavedali tudi tudi nogometaši. Namesto da bi jih takšno razmišljanje potrlo in jim vzelo voljo, so bili kot žaba, ki v neki prispodobi skače na vrh hriba, pri čemer ji ob vznožju množica gledalcev vzklika, da se trudi zaman, saj ji ne bo uspelo. Ko se približuje vrhu, se mnenje množice spremeni in jo začnejo spodbujati. Ko pa žaba prispe na vrh, ugotovijo, da je gluha. Vse, kar je naredila, je, da je verjela vase, v to, da zmore, in to tudi vsem dokazala. Tako kot so to naredili nogometaši, ki so zdaj državni prvaki. Ob tem so vsem nam dali še eno življenjsko lekcijo. Stopili smo skupaj in dihali kot en narod, kar pomeni, da bi to lahko storili tudi ob kakšnih drugih priložnostih.
Vsi zaslužni, hvala in iskrene čestitke!
