Če bi sodili po Karlu Horvatu, bi lahko hitro pomislili, da je rek Nič ni večno iz trte izvit. Da preprosto ne drži. Ker NK Serdica ima večnega predsednika. Vse se spreminja, generacije se menjavajo, on je stalnica. Klub bo prihodnje leto praznoval častitljiv jubilej pol stoletja delovanja, 73-letni nogometni zanesenjak je njegov prvi mož in hkrati »deklica za vse« že 48 let. Najbrž niste podvomili, da je tudi njegov (so)ustanovitelj. Svetovni fenomen z Goričkega.
»Legenda. Kralj. Ikona. Edinstven. Obsedenec z najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu. Takšnih že dolgo ne delajo več.« Na takšen in podoben način Karla Horvata opisujejo vsi, ki so že dalj časa vpeti v pomursko nogometno dogajanje. Tudi tisti, ki ga osebno ne poznajo in so samo slišali zanj, vedo, da je Karči nekaj posebnega. Da, pravijo mu tudi posebnež. V dobrem pomenu te besede. Možakar z Goričkega, ki je svoje življenje posvetil nogometu in predvsem nogometu v Serdici. Zanesenjak, ki mu v bližnji in daljni okolici ni para. Priznamo, da se nismo pretirano poglabljali v to, ali ima kje na zemeljski obli resnejšo konkurenco, toda z veliko gotovostjo si drznemo zapisati, da so zelo redki, ki se lahko pohvalijo s čim podobnim. Prešteli bi jih lahko na prste ene roke slabega mizarja. NK Serdica je bil ustanovljen 21. aprila leta 1974, začele so se priprave na abrahama, junak naše zgodbe pa je na njegovem čelu že polnih 48 let. In je veliko več kot samo predsednik. Ni dela, ki ga ne bi opravil, ni zadolžitve, ki bi mu bila odveč, ni naloge, ki se je ne bi lotil. »Multipraktik«, v začetnem obdobju je bil hkrati prvi mož kluba, trener, igralec in kapetan.
Menda so hoteli dokazati, da zmorejo brez njega
»Nogomet smo kakopak igrali že prej, kot so začeli organizirati tekmovanja. Med drugim na odbojkarskem igrišču, ki nam ga je odstopila vojska v bližnji stražnici. Prav tako kot žoge, da nam ni bilo več treba igrati s tistimi, ki smo si jih naredili iz cunj, ker denarja za prave ni bilo. Leta 1969 sem odšel na služenje vojaškega roka, po vrnitvi smo ustanovili takratni mladinski aktiv, ki sem mu predsedoval. Ustanovili smo ligo med sosednjimi vasmi, vendar tudi s tem nismo bili zadovoljni. Vedno me je gnala želja po ustanovitvi registriranega kluba, ki mora biti vključen v organizirano tekmovanje. Najprej smo imeli manjše igrišče na najetem zemljišču, nato se je vse skupaj začelo razvijati,« pravi prvi in aktualni predsednik NK Serdica. Vmes ga samo v enem krajšem obdobju ni bilo na vrhu. »Menda so mi hoteli pokazati oziroma dokazati, da zmorejo tudi brez mene. In da zmorejo bolje. Priznam, da me je to prizadelo, a že po manj kot letu dni je bil klub na robu propada. Prišlo je celo tako daleč, da so gola že odstranili z igrišča, ki so ga deloma tudi preorali. Nato so me kar nekaj časa prepričevali, naj se vendarle vrnem, naposled sem privolil. Zakaj? Zaradi ljubezni do nogometa, zaradi ljubezni do Serdice. Ker mi je mar,« danes pojasni Karel Horvat.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: "Žuti" popuščajo - v Slovenski Bistrici drugi zaporedni poraz
Beltinčani so si v 27. krogu druge lige otežili boj za drugo mesto, saj so v Slovenski Bistrici doživeli že drugi zaporedni poraz. Gostitelji so slavili z 1 : 0, edini gol je padel v 52. minuti. Gorica in Primorje morata še odigrati medsebojno tekmo, v primeru remija ali zmage Ajdovcev pa bi "žuti" padli že na četrto mesto. Bi se pa ob takšnem razpletu, še posebej remiju, najbolj smejalo vodilni Nafti.
Drugod bolj kot doma
V vseh teh letih je razumljivo stkal številna prijateljstva in pridobil obilo spoštovanja na mnogih koncih. »Včasih se je težko izogniti občutku, da me drugod cenijo bolj kot doma. Ampak tako pač je. To se gotovo marsikomu dogaja tudi v drugih okoljih, vendar si zaradi tega nočem pretirano beliti glave. Ker mi toliko več pomeni naklonjenost, ki jo dobivam drugod.«
V vseh teh letih je bilo veliko tekem, nekatere imajo v klubski zgodovini posebno mesto. Kot tudi v spominih Karla Horvata. »Na vrhu je gotovo tekma z Muro, ki jo je takrat vodil Miloš Šoškić, v šestnajstini finala pokala NZS v sezoni 1994/95. Prodali smo rekordnih 1075 vstopnic, ozračje ob igrišču je bilo zares enkratno. Že res, da smo izgubili z 1 : 9, toda rezultat je bil najmanj pomemben. Ta dvoboj je bil najboljše možno darilo za 20 let delovanja našega kluba, to je bil zares lep praznični dogodek. Ko se spomnim nanj, še vedno težko ostanem ravnodušen. Ker ob igrišču še nismo imeli ograje, je obstajala nevarnost, da bi morali igrati na Tišini, česar si seveda nismo želeli privoščiti, zato smo pljunili v roke ter delali noč in dan, da smo izpolnili vse potrebne pogoje. Tri leta pozneje smo prav tako v šestnajstini finala pokalnega tekmovanja NZS v Kranju merili moči s Triglavom in ime Serdice ponesli po vsej nogometni Sloveniji, kar nam je prav tako pomenilo veliko,« se spominja Karel Horvat, ki je za delo, ki ga opravlja, upravičeno dobil številna priznanja na vseh ravneh.
Evro za vsako uro in bil bi milijonar
Njegova požrtvovalnost ne pozna meja. Prostovoljnih delovnih ur je nešteto in še ogromno jih bo. Biti klubu na »uslugo« od zgodnjega jutra do poznega večera je v njegovem življenju nekaj najbolj samoumevnega. »Če bi za vsako uro dobil le evro, bi bil milijonar,« se nasmeji. »Ampak za nič mi ni žal. Ker to preprosto rad delam. Upam si priznati, da sem s tem zasvojen, to je moj način življenja. Ob zavedanju, da je zaradi tega trpela tudi moja družina. Tudi finančno. Če ni bilo druge možnosti, sem za klubske potrebe segel tudi v lasten žep. Ali pa sem si izposojal denar, ki sem ga potem sam tudi vračal. Enkrat sem na banki najel celo sedem tisoč evrov kredita, da sem lahko poravnal dolg kluba za nadaljnje nemoteno delovanje. Ker čutim odgovornost. Jaz sem predsednik in jaz bom odgovoren, če kaj ne bo tako, kot bi moralo biti. Mene bo prvega sram, nikogar drugega. Marsikaj se je dogajalo, marsikaj sem počel. Včasih se čudim samemu sebi, kaj vse sem prestal in kaj vse smo dali skozi. Vse to najbrž ni normalno, a kaj hočemo. Takšen sem. Želja po tem, da bi bile stvari urejene in vedno še boljše, me žene naprej. Če tega ne bi imel rad, ne bi mogel vztrajati tako dolgo, o tem ni niti najmanjšega dvoma.«
Vojna z majskimi hrošči
Nazaj se lahko ozre s ponosom. Iz ničesar je nastalo nekaj. Serdica ima vzorno urejeno igrišče z namakalnim sistemom, gradijo se nove prostorne slačilnice. Igralno površino so preizkusili že številni ugledni domači in tuji klubi, vsi po vrsti so imeli in imajo zgolj pohvalne besede. Najbrž niste podvomili, da za zelenico skrbi on. Prvi mož. Predsednik. Tudi na edinstven način. Pred leti so se pod njo naselili kebri oziroma majski hrošči, ki se hranijo s koreninami, kar na podobo površine razumljivo ne more vplivati blagodejno, naš sogovornik jim je nemudoma napovedal vojno. Za zdaj je še ni dobil, vendar z zmagami v številnih bitkah ohranja prednost. Izmislil si je posebno tehniko, s katero »sovražnika« spravi na površje, a pravo delo se takrat šele začenja. Vsakega posebej je treba uloviti in ga odstraniti. Kdaj pa kdaj je tudi ves dan na kolenih v lovu za uničevalci travnate ruše. »Zaradi zdravstvenih razlogov se ne bi smel izpostavljati soncu, kaj šele da bi opravljal fizično delo, ampak to je preprosto močnejše od mene. Uživam v pogledu na urejeno zelenico, to mi daje dodatno energijo in prizadevam si storiti vse, kar je v mojih močeh, da bi takšna tudi bila. Pred soncem se zaščitim s klobukom, majico z dolgimi rokavi in dolgimi hlačami in grem v akcijo. V lov za kebri.«
Zdravniki nad tem bržčas niso navdušeni. »Saj ne vedo tega. Ne povem jim vsega, kar delam,« se je nasmejal predsednik NK Serdica. Zdaj bodo vedeli ... »Že velikokrat sem povedal, da bom najbrž umrl na igrišču. Da se bom v nekem trenutku zgrudil in to bo to. Saj si kaj drugega bržčas niti ne zaslužim, mar ne? Prav tako prijateljem in sodelavcem pogosto povem, naj me tam tudi kar pokopljejo,« je pristavil Karel Horvat. Ali se je le šalil ali ne, nismo prepričani.
Takrat bo moje srce polno
Po 48 letih na čelu kluba se samo po sebi zastavlja vprašanje, kako dolgo še. »Upam, da le do prihodnjega leta. Ker močno upam, da bodo ob praznovanju 50-letnice slačilnice predali svojemu namenu in da bo nad njimi tribuna. Da bo objekt dobil celotno podobo. Takrat bo moje srce polno in takrat bo dovolj. Umaknil se bom in svoje mesto prepustil nekomu drugemu.«
V takšen scenarij mnogi ne verjamejo. »Ne zmorem več, zmanjkuje mi energije. Res pa bi rad živel še vsaj tako dolgo, da bi videl odprtje slačilnic. Iz sebe poskušam iztisniti tudi zadnje atome moči, da bi prispeval k temu, da bi se to zgodilo v času, ki smo si ga zastavili,« pravi prvi mož Serdice, ki skozi dolga leta seveda opaža, kako se časi spreminjajo, prav tako se spreminjajo ljudje. »Ni več pravih delovnih navad, preveč je razvajenosti ter individualizma. Premalo je občutka za skupno dobro, za dobro lokalne skupnosti. To me zelo moti, s tem se težko sprijaznim, ampak drugega mi očitno ne bo preostalo.«
Brez naslova častni ne bo šlo
Obilo zaslug ima za še en nedavni projekt, ki je močno odmeval. Začel se je proces združitve Serdice in Rogašovec. »Verjamem, da se bo zgodba razpletla, kot smo si zamislili. V dobro vseh, predvsem pa otrok, zaradi katerih so v prvi vrsti tudi potisnili na stran veliko rivalstvo, ki je obstajalo med kluboma, med vasema. V preteklosti smo se že dvakrat poskušali združiti, a se je na koncu obakrat nekaj zapletlo. Zdaj so razmere takšne, da je bilo to mogoče. V tretje očitno res gre rado. Otrok je vse manj, za ohranitev mlajših selekcij na vsaj primerni kakovostni ravni se je bilo treba odzvati. Verjamem, da smo namen dosegli, zdaj trenira že več kot sto nadobudnežev. Tudi ali predvsem zaradi njih si želim, da bi bile slačilnice čim prej dokončane. Ker me boli srce, ko vidim, da se nimajo kje oprhati, hudo je zlasti ob slabem vremenu in nizkih temperaturah. Zdi se mi, da so nastavki za naprej dobri, z zadovoljstvom me navdaja tudi spoznanje, da združitev podpira že večina ljudi. Nasprotnikov je morda le še za vzorec, a sem prepričan, da bodo tudi oni prej ali slej videli širšo sliko,« je še povedal Karel Horvat. Kmalu menda le še nekdanji prvi mož Serdice. Si lahko zamislite, da mu ob (morebitnem) slovesu ne bi podelili naslova častni predsednik?