(V SPOMIN) Videl sem boga na vroč junijski popoldan leta 1990 v Firencah, čeprav takrat ni bil preveč božanski

V enem najbolj norih let v novejši zgodovini, ko ves svet trpi zaradi pandemije koronavirusa, so nas zapustile številne legende. Kobe Bryant, Kirk Douglas, Sean Connery, Chadwick Boseman, Eddie Van Halen, Ennio Morricone, Olivia de Havilland, presneto, odšel je še Darth Vader. Zanimivo pa je, da nobeden od omenjenih ni umrl zaradi covida-19. Kot da je to kakšna tolažba. In kot da to ne bi bilo dovolj, nas je prejšnjo sredo po glavi udarila še novica, ki je ni nihče pričakoval, čeprav bi jo glede na okoliščine prej ali slej moral. Odšel je On, največji (pa ne po telesni višini), najboljši, najbolj kontroverzen, majhen zeleni z drugega planeta. Nogomet je najpomembnejša postranska stvar na svetu, mnogi pravijo, da se beseda »postranska« lahko mirno prečrta. Sedaj pa je ostal še brez tistega, ki je poosebljal njegovo lepoto, strast, evforijo in čarobnost. »Diego je bil čista umetnost,« je dejal pomočnik argentinskega selektorja Roberto Ayala. 

Nogomet ne bo nikoli več takšen, kot je bil. V tem norem letu 2020, ko se tekme igrajo na stadionih brez gledalcev, je podoben utapljajočemu se človeku, ki se drži še zadnje slamice, čeprav ve, da ta ne bo več dolgo zdržala. Z odhodom Diega, ki je bil nazadnje trener argentinskega kluba Gimnasia iz La Plate, pa je v nogometu zazevala ogromna praznina. Kako velika, si lahko predstavljamo že po dejstvu, da je kar precej časopisov na območju nekdanje Jugoslavije – med njimi tudi hrvaški Jutarnji list in slovenska Ekipa – Maradoni posvetilo kar osem strani v eni številki. Kdaj je nazadnje kakšen posameznik dobil najmanj osem strani v časniku? Verjetno Josip Broz Tito ob svoji smrti. Niti papež Janez Pavel II. ob svojem slovesu ni bil deležen tolikšne pozornosti. »Diego, ti si večji od papeža,« je tako ali tako eden od starejših argentinskih navijačev navrgel Maradoni leta 2004, ko je ta vlekel svoje takrat do skrajnosti pretirano debelo telo v pogovorno oddajo na televiziji. Najbolj znan italijanski športni časopis Gazzetta dello Sport je nogometnemu velemojstru ob njegovem dokončnem odhodu posvetil kar dvajset strani, najbolj znani francoski športni časnik L'Equipe pa je na naslovnico zapisal: Bog je mrtev.

Zato spodaj podpisani večino podatkov o karieri in življenju nekdanjega svetovnega in italijanskega prvaka ter zmagovalca pokala Uefa in italijanskega pokala ne bom ponavljal, ker jih je bilo v zadnjem tednu veliko na voljo v tiskani in digitalni obliki. Raje vam bom razkril svoj spomin na tudi meni najljubšega in najboljšega nogometaša vseh časov z eno pomembno opombo, ki je ne morejo dodati prav vsi: ne samo da sem Diega velikokrat gledal v televizijskih prenosih, ampak sem ga enkrat videl tudi v živo na stadionu.
Še zadnji krik za Jugoslavijo

To je bilo 30. junija 1990 v Firencah na stadionu Artemio Franchi, na četrtfinalni tekmi svetovnega prvenstva med Argentino in Jugoslavijo. Med 39 tisoč gledalci na stadionu sem se znašel tudi sam. Zanimiva pa je tudi zgodba, kako sem sploh prišel tja.

Pred odhodom se je namreč izkazalo, da sem bil celo prvi pobudnik za to, da je iz Ljubljane šel en avtobus z navijači v Firence. Kot velik ljubitelj argentinske reprezentance že od leta 1978 sem med potekom svetovnega prvenstva predvidel, da bo Argentina četrtfinale igrala v Firencah. Vedelo pa se je, da se bo pomerila z zmagovalcem dvoboja med Španijo in Jugoslavijo. Zato sem kot študent v Ljubljani ves čas hodil spraševat v neko turistično agencijo, ali bodo organizirali prevoz na tekmo. Svojih avtov študenti takrat seveda nismo imeli. V agenciji je sprva slabo kazalo, saj sem bil očitno edini, ki se je zanimal za to srečanje. Treba je razumeti, da je bilo v tem času že slutiti razpad Jugoslavije, zato jugoslovanska reprezentanca v Sloveniji in na Hrvaškem ni bila več priljubljena. Prav nasprotno. Na pripravljalni tekmi pred svetovnim prvenstvom med Jugoslavijo in Nizozemsko v Zagrebu so ljudje na tribunah med igranjem jugoslovanske himne žvižgali, med obračunom pa glasno navijali za Nizozemsko, ki je na koncu slavila z 2 : 0. To sem sam doživel v živo, ker sem bil tudi na tej tekmi.

A bolj ko se je bližala četrtfinalna tekma v Italiji, bolj so se povečevale možnosti, da bo prevoz v Firence vendarle organiziran. Uslužbenka v agenciji mi je na koncu rekla, da bo vse odvisno od razpleta dvoboja med Španijo in Jugoslavijo. Če bo zmagala Španija, ne bo organiziranega prevoza, če bo zmagala Jugoslavija, pa bo. Tako sem na dan te tekme trepetal pred majhnim televizorjem v svoji študentski sobi in upal na slavje Jugoslavije. Dragan Stojković Piksi je povedel Jugoslavijo v vodstvo z 1 : 0 v 78. minuti, a ko je Julio Salinas izenačil v 84. minuti, sem v glavi doživel podobo avtobusa, ki so se mu izpraznile vse pnevmatike in se je sesedel za nekaj deset centimetrov. Potem pa je prišel sodnikov dodatek in velemojstrski Piksijev prosti strel, s katerim je zatresel mrežo za 2 : 1, in moja glava je doživela vizijo podobe, kako so avtobusu »napumpali« gume in je pripravljen za odhod.
Diego zgrešil, Argentina pa napredovala

Tako je iz Ljubljane proti Firencam vendarle krenil avtobus s precej razdvojenimi navijači iz več krajev tedanje države. Ko so nas vodili po mestu do stadiona, so nas Italijani s svojih oken in balkonov spodbujali: »Dajmo, Jugoslavija.« Čeprav v resnici niso imeli dobrega mnenja o igri jugoslovanske reprezentance. A tokrat so si želeli, da bi Jugoslovani izločili Argentince, saj se je že dalo predvideti, da se bo zmagovalec tega obračuna v polfinalu pomeril najverjetneje z Italijo. In Argentine z Maradono so se v Italiji bali dosti bolj kot Jugoslavije.

Navijači iz ljubljanskega avtobusa smo se tik pred začetkom tekme nekako dogovorili, da bomo še zadnjič skupaj močno navijali za jugoslovansko reprezentanco, tako da je marsikoga v domovini med prenosom presenetilo, ko je slišal glasne vzklike »Ju-go-slavija, Ju-go-slavija«. Sam sem sedel na tribuni za golom in se še danes lahko dvakrat najdem na posnetku na videokaseti, ki sem si jo posnel doma. Srečanje samo je bilo precej slabo, kar je poglobila še izključitev Refika Šabanadžovića v 31. minuti. Jugoslavija se je po tem v glavnem le še branila, v takšni igri pa tudi Maradona ni izstopal. Zato se je vse skupaj po podaljških končalo z 0 : 0  in na vrsti so bile enajstmetrovke. Ravno Piksi, ki je spravil reprezentanco v četrtfinale, je že v prvem poskusu zadel samo prečnik. A potem je Diegu strel ubranil vratar Tomislav Ivković, zdajšnji trener Interja iz Zaprešića. Ivković se je v medijih že pred tekmo bahal, da bo ubranil enajstmetrovko Maradoni, če bo prišlo do tega, in tudi pred samim strelom z bele pike je toliko provociral Diega, da je ta na koncu res streljal slabo. Potem ko je za Argentino zgrešil še Pedro Troglio, je bila Jugoslavija na pragu uvrstitve v polfinale. A potem je Dragoljubu Brnoviću in Faruku Hadžibegiću strela ubranil vratar Sergio Goycochea, ki je na prvenstvu dobil priložnost le zato, ker se je v predtekmovanju poškodoval argentinski prvi čuvaj mreže Nery Pumpido. Maradona se je tako s svojo ekipo le uvrstil v polfinale in po izidu 1 : 1 v svojem Neaplju po enajstmetrovkah izločil še Italijo. Gol za Argentino je v rednem delu dosegel Diegov najboljši prijatelj Claudio Caniggia, sam pa je takrat uspešno izvedel strel z bele pike. Junak srečanja je bil spet Goycochea, ki je ubranil dve najstrožji kazni Italijanom.