»Vsak dan dopoldne služba, popoldne treningi. Od karateja se ne da živeti, saj ni tako visoko rangiran šport kot na primer nogomet, rokomet ali košarka. Če pa bi se dalo, bi dal zanj vse, saj karate ni le borilna veščina, ampak mnogo več. Telovadba, rekreacija, fizioterapija,« navdušeno pripoveduje Darjan, ki je temu športu posvetil že 40 let in si niti v sanjah ne predstavlja, da bi kdaj nehal trenirati. Takih misli je tudi žena Jelka, ki se je v karate vključila pri 35 letih. »Zdaj smo komaj začeli,« se pošali in doda, da ji vsaka pridobljena višja stopnja oziroma naziv da dodaten zagon in voljo. »Največje zadovoljstvo je to, ko vidim, da lahko naredim nekaj dobrega zase. Naučila sem se tudi pravilne tehnike dihanja. Ko karateja še nisem trenirala, smo se vedno kaj zdravili. Ali me je bolela hrbtenica, trebuh ali kaj drugega. Ko pa sem začela trenirati, sem ugotovila, da imam zdravnika lahko samo še za prijatelja ali dobrega soseda,« pripoveduje Cankovčanka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Roškerjeva okrog 60 mladih karateistov različnih starosti poučujeta na Cankovi, v Kuzmi in Gornjih Petrovcih. Poleg športnih veščin nanje prenašata tudi življenjske navade in vrednote. Sogovornik namreč pravi, da je življenje karate, boj za preživetje, v taki ali drugačni obliki. V klube so vključeni tudi mladi z različnimi posebnimi potrebami. »Imamo avtiste, otroke z različnimi psihofizičnimi hibami in s karatejem jim lahko pomagamo.« Tudi žena Jelka pomoč vidi kot pomemben vidik karateja. »Tako se tudi mi učimo, iščemo nove načine, ki bi ustrezali različnim otrokom. Pa naj so to tisti, ki so se rodili kot nedonošenčki, hiperaktivni ali preveč sramežljivi,« našteva in pristavi, da se otroci tako naučijo braniti pred nestrpnostjo do drugačnosti.
Sprehod po Fuks grabi
Če so delovni dnevi rezervirani za treninge, so konci tedna namenjeni tekmovanjem. Rošker termine do konca leta strese iz rokava, saj mora biti, kot pravi, vse vnaprej organizirano. Sensei Darjan R, nosilec mojstrskega pasu 6. dan - Renshi, kar je njegov uraden naslov, učenci pa ga kličejo samo sensei, kar bi lahko prevedli kot učitelj, je doma bolj poredko. Je namreč tudi redni udeleženec seminarjev doma in po svetu, saj pravi, da tako ostane v stiku z vsemi novostmi. Včasih ga spremlja tudi žena. Sogovornik se je ob vprašanju, ali kdaj odklopita od karateja, le nasmehnil in dejal, da te možnosti ni. Poleg tega da je trener, je tudi predsednik zveze S.K.I.F. Slovenije, trener državne reprezentance, Roškerjeva pa računovodkinja in predsednica tekmovalne komisije. Čez nekaj trenutkov je vseeno dejal, da čas, ki jima preostane, najraje preživita na sprehodih v naravi. »Najbolj uživam, če greva v Fuks grabo ali okoli Kučnice. To je največji užitek in način sprostitve ter nabiranja energije,« pravi karateist. Posebno veselje pa jima prinašajo tudi vnuki. »Dve vnukinji sta v Ljubljani, vnuk in vnukinja pa še na Cankovi. Oni so največ vredni in če jih je treba kdaj iti pazit v Ljubljano, tudi ni problem, če se časovno izide. Se pa, če sem jaz zasedena, vključi tudi moja mama,« pravi Roškerjeva, ki je navdušena tudi nad zumbo.
V klubih gojijo in trenirajo karate S.K.I.F. Darjan, ki zase pravi, da je čistokrvni Mariborčan, pojasni, da je to šola karateja, ki se strogo drži tradicionalnosti: »Sistem kat in kumit se tu v vseh državah uči enako.« Do črnega pasu načeloma prideš okrog 18. leta, vendar pri tem ni pomembno samo obvladovanje tehnike, ampak mora biti oseba tudi mentalno zrela.
Glavna sta delo in trud
Sogovornica je v nasprotju s partnerjem še aktivna tudi na tekmovanjih. Poleti se je udeležila svetovnega prvenstva veteranov na Češkem in končala na petem mestu. »Jaz sem nazadnje tekmoval leta 2016, ko sva z Lovrencem Kokaljem iz Domžal postala svetovna prvaka v tehničnem kumiteju. Takrat sem rekel stop. Če hočeš hoditi po tekmovanjih, moraš delati na sebi, meni pa to časovno več ne znese. Zdaj sem raje trener,« reče. Ker karate izhaja iz dežele vzhajajočega sonca in ker imajo japonske znake tudi na pasu kimona, nas je zanimalo, ali poznata japonski jezik. Pritrdita, da izraze, ki so vezani na karate, in nekaj osnov že, drugo pa je prezahtevno.
Pravita, da število obetavnih karateistov niha od generacije do generacije. V omenjenih klubih poleg njiju delujeta še dva inštruktorja karateja. Pri treningih ima Rošker raje kot talent vztrajnost in treninge. »Vse je v osnovi, čim širši je temelj znanja, tem višji je vrh. Talenti se hitro zadovoljijo, tisti, ki se trudijo in dajo vse od sebe, pa si obenem krepijo tudi značaj.« Dodal je tudi, da je v Sloveniji glede na statistične podatke največ otrok vpisanih prav v borilne veščine, vendar mnogi prehitro obupajo ali pa jih družba zvabi na druga področja. Naslednje leto bomo karate lahko prvič in morda celo zadnjič spremljali tudi na olimpijskih igrah, kjer bo tekmovalo 20 karateistov in 20 karateistk. Da je neka disciplina olimpijska, je po besedah Roškerja odvisno od več dejavnikov, od oglasov, gledanosti, priljubljenosti, finančne podpore. Ravno zato obžaluje, da je na prvem mestu denar, ne pa prave olimpijske vrednote.