Tri leta vojne v Ukrajini: Dogaja se novo rezanje sveta, ki bi nas moralo skrbeti
Za zaveso dialoga o premirju se ne odloča le o mejah, ampak o novem svetovnem redu, opozarja Alojz Šteiner.
V ponedeljek so minila tri leta od takrat, ko je ruski predsednik Vladimir Putin izdal ukaz o »posebni vojaški operaciji« v Ukrajini. Ruske sile so izvedle obsežen napad iz zraka, s kopnega in morja, pri čemer je Kremelj kot glavna cilja operacije navedel »demilitarizacijo« in »denacifikacijo« Ukrajine. Tri leta kasneje vojna še traja, število žrtev je ogromno, Ukrajina pa razdeljena. Po podatkih Združenih narodov je bilo ubitih najmanj 12.600 civilistov, ranjenih pa 29.170. Deset milijonov ljudi je moralo zapustiti domove, od tega jih je skoraj sedem milijonov našlo zatočišče v tujini. Evropska unija je do danes sprejela 16 svežnjev sankcij proti Rusiji, vendar te niso prinesle miru. Kljub dolgotrajni vojni EU ostaja odločna pri podpori Ukrajini. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je med nedavnim obiskom v Kijevu napovedala dodatnih 3,5 milijarde evrov pomoči, kar skupno nanese že 135 milijard evrov.
Na drugi strani pa se odnos ZDA, ki so doslej Ukrajini ravno tako pomagale s stotinami milijardami finančne pomoči in pomoči v obliki orožja ter opreme, spreminja. Ameriški predsednik Donald Trump želi končati brezpogojno podporo Ukrajini in čim prej doseči premirje. V luči tektonskih premikov smo se pogovarjali z generalmajorjem Alojzom Šteinerjem v pokoju, ki dogajanje podrobno spremlja od začetka.
Ruski cilji na vidiku
Šteiner zgroženo ugotavlja, da vojna v Ukrajini ponovno potrjuje, da so agresorji lahko nagrajeni, če so predstavljeni kot zmagovalci. »Sedanji premiki kažejo, da svet ponovno prehaja v obdobje preurejanja interesnih sfer,« pravi. Po njegovih besedah se dogaja novo rezanje sveta in Ukrajine, ki bi lahko vplivalo tudi na druga območja, kot sta Bližnji vzhod in Grenlandija. Opozarja, da to lahko pomeni legitimacijo spreminjanja mej, kar bi moralo skrbeti tudi nas. »Paradoksalno je, da bi Evropa morala poskrbeti zase, hkrati pa pustiti Ukrajino drugim,« ocenjuje Šteiner. Po treh letih, ko smo vsi siti vojne, je prekinitev spopadov lahko dobrodošla, a po njegovem mnenju morebitni mir ne bo trajen, saj zgodovinske izkušnje kažejo, da so veliki mirovni sporazumi pogosto prinesli nove konflikte. »Vemo, da so po prvi veliki vojni vsiljene versajske mirovne pogodbe vodile v drugo še hujšo morijo. Zmagovalci te so na pariški mirovni konferenci po drugi svetovni vojni prav tako zagotavljali trajen mir ob novi razdelitvi interesnih sfer in kmalu zapadli v hladno vojno,« poudarja.Trenutna situacija kaže ravno na prehod v novo hladno vojno ali celo obsežnejši konflikt. »Ukrajina zaključuje obdobje globalizacije in multipolarizma po hladni vojni, pri čemer nosi klice nove hladne, če ne celo kakšne druge vojne,« svari pomurski strokovnjak. Ruske sile po treh letih nadzorujejo že približno petino ozemlja Ukrajine, pri čemer se njihovi cilji očitno širijo. Šteiner opozarja, da se je ruska osvajalska politika iz prvotnih zahtev po priznanju Krima ter samooklicanih republik Lugansk in Doneck razširila na celotni regiji Zaporožje in Herson, pri čemer obstaja nevarnost, da bi si Moskva prizadevala za prodor do Dnepra ali celo prek njega. Takšen scenarij bi Ukrajino postavil v še slabši strateški položaj, pri čemer je ukrajinska vojska že močno izčrpana. Zaradi tega se povečujejo možnosti za premirje – a to bi se, kot poudarja Šteiner, verjetno zgodilo pod pogoji, ki bi bili v korist Rusije. V tem kontekstu velja omeniti tudi, da bi morebitna odstavitev predsednika Volodimirja Zelenskega lahko vodila v hiter zlom ukrajinske fronte. »V preteklosti so namreč vojske lažje položile orožje s padcem njihovih vrhovnih poveljnikov, posebej če so bili ti očrnjeni, kot na primer z oznako diktator«, opozarja Šteiner.
Moskva bi tako lahko dosegla svoje cilje – »denacifikacijo« in demilitarizacijo Ukrajine – ne toliko z intenzivnimi vojaškimi operacijami, ampak s postopnim izčrpavanjem ukrajinskih sil in celotne družbe. Ta strategija pojasnjuje, zakaj ruska stran v tem trenutku ne izkorišča vseh taktičnih prednosti na bojišču, temveč varčuje z vojaškimi zmogljivostmi in človeškimi resursi. »Ne nazadnje, za kazanje ruskega zmagoslavja potrebujejo žive bojevnike, ne pa velikega števila njihovih krst ob koncu vojne,« pripomni pomurski vojaški strokovnjak.
Izgubljene milijarde in povojna Ukrajina
Poleg vojaškega dogajanja pa je ključnega pomena tudi ekonomski vidik konflikta. Pri finančnih prerazporeditvah so v igri milijarde evrov iz zamrznjenega ruskega premoženja, milijarde že dane in obljubljene za vojaško pomoč Ukrajini ter izgubljene virtualne milijarde zaradi sankcij. Ta gospodarski pritisk ne vpliva zgolj na Rusijo, temveč tudi na ZDA in Evropo. »V strategiji MAGA (Make America Great Again) ni prostora za močno in stabilno Evropo,« opozarja Šteiner in dodaja, da so sankcije oslabile Rusijo, a je tudi Evropa zaradi njih plačala visoko ceno. Tu so tudi prizadevanja po obsežnem prevzemu ukrajinskih kmetijskih zemljišč in naravnih virov, katerih vrednost se ocenjuje na okoli 500 milijard ameriških dolarjev. »Z navedenim dobimo odgovor, zakaj se je naenkrat ruska stran tako zbližala z nekdanjim smrtnim jedrskim sovražnikom. Manj zaradi ustavitve širjenja Nata proti vzhodu, ampak bolj zaradi odrivanja Evrope na zahod in iz geopolitične enačbe. Lahko bi stavili, da jim je za trajni mir malo mar,« je neposreden Šteiner. V razpravi o prihodnji vojaški prisotnosti tujih sil v Ukrajini je po besedah sogovornika ključno rusko stališče, da v državi ne bo sprejemljiva nobena prisotnost enot pod zastavami Nata ali EU – ne glede na to, kakšno uniformo ali oznake bi nosili. »Dvomim, da bi Američani podpisali mirovni sporazum, kjer ne bi bilo njihovih sil na ozemljih, ki so jim v interesu zaradi bogatih ukrajinskih zemljin in strateških surovin,« poudarja Šteiner in dodaja, da bodo tam prav gotovo morale biti tudi evropske sile, saj jih je ne nazadnje Nato v okviru prednje prisotnosti v zadnjih letih tudi intenzivno premeščal proti vzhodu.
Če bi ruska vizija mirovnega sporazuma predvidela popolno odstranitev zahodnih sil, kdo bi potem zagotavljal stabilnost v regiji? Možne alternative bi bile države, kot so Kitajska, Indija, Brazilija in Turčija, ki v konfliktu formalno ne zavzemajo ostrih stališč, a imajo svoje interese pri ukrajinskih surovinah in trgovinskih poteh. »Povsem neobičajno je tudi, da bi Evropejci smeli financirati obnovo, tam pa ne bi bilo njihovih sil in zaščite,« poudari strokovnjak in ob koncu pogovora odpira še eno dilemo. Ali si zahodne sile dejansko želijo trajnega miru v Ukrajini, ki bi omogočil njeno obnovo in normalizacijo življenja, ali pa bodo dopustile njeno ponovno okupacijo?
