Rimski senat je Gaja Julija Cezarja odpravil leta 44 pred našim štetjem in s tem sprožil padec.
Atentat na Gaja Julija Cezarja 15. marca tistega leta je predstavljal konec dobe. Priljubljeni general je republiko razpotegnil čez Evropo, ovekovečil svoja potovanja za množice in osvojil srca vojske in državljanov. A ko se je okronal za diktatorja, je druge politike začelo skrbeti.
Cezarjev vzpon je minil v znamenju političnih trenj in državljanskih vojn, trajajočih več desetletij. A vladavina z avtokratično roko je očitno sodu izbila dno.
Začel se je poigravati z rezultati volitev; svojo podobo je dajal na nove kovance; javna posestva je poklanjal vojakom. Demokratične institucije je še nadalje ogrozil s podreditvijo zakladnice in obvodom senata.
Kako je torej umrl? Na marčevske ide je v senat prišel nič hudega sluteč, ko ga je obstopila skupina senatorjev. Lucij Tilij Cimbra mu je strgal togo, preden ga je 60 ljudi 23-krat zabodlo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Božična poslanica evangeličanskega škofa) Božja ljubezen prinaša luč, ki rešuje
Božič odseva Božjo ljubezen, »ki je postala meso« in prinesla človeštvu luč, ki rešuje.
Samooklicani osvoboditelji s tem dejanjem niso rešili republike, zgolj tlakovali pot njegovemu nasledniku Oktavijanu, prvemu rimskemu cesarju.
V nedogled podaljšana oblast
Od tistega, ko je bil leta 59 pred našim štetjem izvoljen za konzula, pa do nastopa njegovega diktatorstva je minilo zgolj 15 let. Z vojsko in javnostjo na njegovi strani je bil pravi čas za zaroto.
Cezar si je vsilil 10-letni mandat. Februarja leta 44 pred našim štetjem pa je spodkopal ustavo in si oblast podaljšal v nedogled. Njegovo vsakodnevno obnašanje je zadeve le še poslabšalo. Ogrinjal se je v regalije starodavnih kraljev, med zasedanji senata je sedel na zlatem stolu, na glavi pa nosil lovorjev venec.
Njegovi stanovski kolegi so se zbali, da se 55-letnik obnaša bolj kot kralj kot pa javni uslužbenec. Mark Junij Brut je bil prepričan, da uživajo zadostno podporo med Rimljani, da ga lahko pokončajo, ne da bi bili označeni za izdajalce. Prerekali so se, ali ga ubiti doma ali na javnem kraju, a jim je zmanjkovalo časa – 18. marca bi se moral Cezar odpraviti na vojaško kampanjo.
23-krat zaboden
Tistega dne je senat zasedal v Pompejevem gledališču, saj so Forum prenavljali. Cezar bi tam bil sam, saj so vstop imeli le senatorji. Oborožili so se s kratkimi bodali, ki so jih skrili pod svoje toge.
Kot je zapisal grški filozof Plutarh, so razpravljali o prošnjah. Ko je vrsta prišla na Tilija Cimbra, ki je prosil za izgnanega brata, je 60 zarotnikov kot v znak podpore Cimbri obstopilo na stolu sedečega Cezarja, ki pa je prošnjo zavrnil. V tistem je Cimbra diktatorja zagrabil za ramena in mu z njih strgal togo. »Zakaj, to je nasilje!« je vzkliknil presenečeni Cezar, nato pa je sledil prvi vbod – bridko jeklo je vihtel senator Kaska. Zadel ga je v ramo. »Kaska, ti pridanič, kaj pa počneš?« je bil osupel Cezar.
Nato so se nadenj zgrnili preostali senatorji in ga zabodli še 22-krat. Plutarh je trdil, da je bila zmeda tolikšna, da se je med seboj zabodlo nekaj zarotnikov. Cezar naj bi sprva poskusil ubežati, ko pa je ugledal Bruta, ki ga je imel za zaupanje vrednega, se je prepustil usodi. William Shakespeare mu je tik pred smrtjo sicer pripisal besede: »Tudi ti, Brut?«, a ni dokazov, da je to res kdaj izrekel. Bolj verjetno se zdi, da je izkrvavel v tišini.
Niso umrli naravne smrti
Cezar se je zgrudil pred kipom v čast Gneja Pompeja Velikega, ki je, preden je postal njegov sovražnik, bil njegov prijatelj. Brut je za to priložnost pripravil govor; senat je pripravil pomilostitev zarotnikov, kar je javnost odobravala. A vzdušje se je hitro spremenilo, ko se je izkazalo, da je Cezar v svoji oporoki vsakemu meščanu zapustil nekaj denarja. Svojat je tedaj truplo sežgala in se z ognjem lotila hiš zarotnikov. Nekatere so celo ubili. Glavna zarotnika Brut in Gaj Kasij Longin sta zbežala.
Oblast je poskušal prevzeti Cezarjev prijatelj Mark Antonij, a je Cezar za svojega dediča imenoval Gaja Avgusta Oktavijana. Mladenič je pravico podkrepil z oboroženimi vojaki.
Nihče od zarotnikov ni preživel več kot tri leta. Nekatere so umorili, nekateri naj bi se celo ubili z bodali, s katerimi so pokončali Cezarja, nihče pa ni umrl naravne smrti.
Je vedel?
Po neki legendi naj bi Cezar vedel za atentat. 15. marca naj bi se na poti v senat ustavil pri vedežu in mu rekel: »Marčeve ide so prišle.« Vedež naj bi mu odvrnil: »Prišle, a ne prešle.«
Kakšen je bil pravzaprav videti? Nekoč je veljalo prepričanje, da je bil precej lep moški, postaven in šarmanten. Vsaj tako so ga upodabljali skozi zgodovino in tudi na filmskih platnih. Dandanes pa je vedno bolj verjetna teza, da ni bil ravno cvet lepote ... Precej običajen moški, ki je izgubljal lase ...
