Jure Kljajić

Svetlana Oletič je pred 30 leti kot perspektivna odbojkarica prišla v Slovenijo, našla ljubezen, se poročila in ostala. V obdobju, ko se je začela ruska agresija nad Ukrajino, je postala ena najaktivnejših, ki je svojim rojakom priskočila na pomoč. Povezala se je s posamezniki in organizacijami, organizirala več dobrodelnih akcij, ustanovila tudi društvo Svobodna Ukrajina.

Žalostni dnevi so se za Oletičevo začeli že pred samim začetkom vojne. Kot nam je povedala, ji je tri dni pred izbruhom napadov umrla mama. "Težko je bilo. To se je zgodilo v nedeljo, vojna se je začela v četrtek. V Ukrajino nisem mogla, ker ni bilo več letalskih povezav. In ko se mi še niso posušile solze od žalosti, že se je začela vojna," se spominja. Vse potrebno za pogreb je v Ukrajini urejala njena sestra Vita. Ko se je ta vrnila iz Harkova v Kijev, je z družino prenočila, prebudila pa se je v vojno. Naša sogovornica je takoj po seznanitvi s kruto resnico poklicala sestro in druge sorodnike v Ukrajini, jim ponudila pomoč in jih povabila, naj pridejo na varno v Slovenijo. 

Kot je razlagala, sta Vita in njena hčerka zbrali nujne potrebščine, kupili vozovnice za vlak in se odpravili proti Sloveniji. Ni bilo enostavno, ker so tisti dan v Kijevu napovedali policijsko uro in javni prevoz ni več vozil. Več kilometrov sta pešačili, naposled prišli do vlaka in se z njim peljali na Madžarsko. Oletičeva se je do enega od obmejnih mest na Madžarskem odpravila z znancem in kombijem, da bi lahko prevoz ponudili še komu, ki bi ga potreboval. Vitin mož in sin pa sta ostala v Ukrajini, saj so morali moški v vojsko. "Sestra je bila zelo žalostna in strta. Ni verjela, da bo res prišlo do vojne in težko se ji je bilo zbuditi v Kijevu, kjer so odzvanjale sirene in se je vse postavilo na glavo," je opisala. 

Osebni arhiv

Ukrajincem, ki so zapustili svoje domove, je hitela pomagati na različne načine. Zanje je iskala bivališča, jih učila slovenski jezik, pomagala pri vključevanju v šolstvo, na delovni trg in podobno. Zelo je hvaležna vsem Slovencem, ki so se izkazali s svojo dobrodelnostjo. "Slovenci so po mojem mnenju najbolj human narod na svetu. Dali so vse, kar imajo, sami so se javljali in ponudili hišo, stanovanje, pomagali so z denarjem." Spominja se družine, ki je prišla iz vojne vihre s fantkom, ki je ravno takrat praznoval šesti rojstni dan. Ljudje so to izvedeli in mu prinesli veliko daril ter ga s tem vsaj malo razveselili. Prav tako je Svetlana Oletič organizirala zbiralne akcije in nato skupaj z ekipo materialno pomoč vozila v Ukrajino. 

Močne ženske

Kakšna je po njenem mnenju vloga žensk v vojni, Ukrajini in drugod, kamor so se ukrajinske družine preselile? "O ukrajinskih ženskah bi lahko napisali knjigo. Če ne bi bilo žensk, ne bi imeli moški česa ščititi. Morale so skrbeti za stare starše, otroke, vsa gospodinjska opravila. Začele so delati v moških poklicih in kolikor vem, je 15 odstotkov žensk tudi v vojski," pravi in pristavi, da so začele voziti tovornjake, avtobuse, vlake. Prav tako so morale biti ženske zelo močne, saj so se zaradi reševanja morale odpraviti v neznano in se potruditi, da je življenje teklo dalje. Kljub vojni. 

Jure Kljajić

V podkastu, ki je dostopen tudi na drugih platformah, boste lahko slišali še več o Svetlanini prostovoljni pomoči Ukrajincem, o stanju v Ukrajini danes in o pretresljivih izkušnjah, o katerih so ji pripovedovali ljudje. Eni od družin, ki danes živi v Zgornjem Kamenščaku, je v času, ko so prišli v varnejšo Slovenijo in bežali pred vojno, v bombardiranju stavbe umrl sin. "Zgodbe so bile grozljive," je čustveno opisovala Oletičeva. Sama vse do danes ni mogla obiskati maminega groba in si tako kot večina sveta želi, da se morija v Ukrajini čim prej konča, da se bo lahko na normalen način poslovila od svoje mame.