A pojdimo na začetek … »Kot otrok sem bil zelo živ in po mojem mnenju energijska bomba. Ukvarjal sem se z veliko športi, najraje pa sem imel rokomet,« pove Miha Krušič. In nekje vmes se je rodila ljubezen do plesa. »Starši so me ves ta čas nagovarjali, da bi šel v plesno šolo, a ker se mi je takrat ples zdel precej dekliški, nad njihovo zamislijo nisem bil pretirano navdušen. Vendarle jim je to uspelo, a šele pri mojih enajstih letih, za kar gredo zasluge tudi mojemu prijatelju. Ta mi je rekel: 'A veš, koliko punc je v plesni šoli?' No, potem sem, priznam, prvi dve leti plesal zgolj zaradi deklet, nakar sem opazil, da mi je v tem času ples zlezel pod kožo,« se spominja Miha.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Policisti bodo do konca leta bdeli nad vinjenimi vozniki
Do konca leta poteka nacionalna preventivna akcija za preprečevanje vožnje pod vplivom alkohola, drog in drugih psihoaktivnih snovi v prometu, ki jo koordinira Agencija za varnost prometa.
Pleše lahko vsak
Njegovo mladost je zaznamovalo življenje v Trnovem. »Otroci smo takrat veliko časa preživeli na ulici, zato smo videli in spoznali veliko različnih stvari, tudi hip hop. Bil sem otrok hip hop kulture, kljub temu da se mogoče nisem oblačil ali obnašal tako, kot so drugi hoteli. Kultura je čustvo in ta me je zaznamovala za vse življenje. Danes še vedno rad poslušam 'old school' hip hop in ne muh enodnevnic, kot pravim današnjim hip hop artistom.« To je bilo tudi obdobje filmov Poletje v školjki in Umazani ples. »Definitivno so tudi ti filmi eden od razlogov, zakaj obožujem ples. Vsi smo bili takrat zaljubljeni v Kajo Štiglic in vsi smo hoteli plesati kot Tomaž.«
Pa je tudi sam s plesom osvojil kakšno dekle? »Lahko rečem, da sta moja konstitucija telesa in to, da znam plesati, mogoče res imela kaj pri tem,« skromno pripomni Miha. Sicer pa je prepričan, da se prav vsak lahko nauči plesati, tudi tisti »z dvema levima nogama«. »Vse se da, če se hoče. To je moje vodilo in tudi najbolj nejevernega in štorastega se da naučiti plesati. Vedno pravim: če položiš roko na srce, čutiš in slišiš ritem. Ostalo je pa samo vaja. Na splošno pa smo Slovenci eden izmed bolj plesnih narodov, kar se ne kaže le v odličnih rezultatih naših plesalcev na svetovnih plesnih tekmovanjih, temveč tudi v tem, da na vsaki veselici, takoj ko zaslišimo glasbo, začnemo migati,« razmišlja Miha.
Vse njegove vloge
Pred časom se je Miha lotil tudi obširnega lastnega projekta. Ustvaril je kratki film Generacija ples, ki je te dni ugledal luč sveta. »Zgodba se navezuje na generacijo, ki se je razvijala med letoma 2000 in 2012, ko smo res delali dobre projekte in ko smo stvari razvijali s srcem, ne zaradi denarja. Današnje generacije vidijo samo korist in ne toliko, kaj lahko naredijo za slovenski ples. Je pa res, da se tudi to počasi spreminja. Včasih se je več plesalo in manj hvalilo, kaj je nekdo naredil. Danes pa vsak, ki se zbudi, objavi to na Facebooku ali Instagramu in je že plesalec ali koreograf.«
Med vlogami plesalec, koreograf in režiser, ki so se pri filmu menjavale, je bila njemu prav zadnja najtežja. »Res je bil največji izziv zame stopiti v čevlje režiserja. Po eni strani smo vsi koreografi tudi po malem režiserji, saj mora imeti koreografija vedno neki smisel, začetek, konec in koncept. Vendar to spraviti v neki okvir na filmsko platno je popolnoma druga dimenzija. Pomagalo mi je veliko prijateljev z nasveti iz televizijskega in filmskega sveta,« pove sogovornik. Veliko zanimivih peripetij in anekdot je še dodatno popestrilo snemanje. »Najbolj zabavno je to, da smo si določene dele scenarija sproti izmišljevali in dodajali zaradi časovnih, finančnih stisk oziroma najpogosteje zaradi utrujenosti. V enem od kadrov sem sam pozabil obuti natikače in smo to ugotovili šele šest mesecev po snemanju, ko ni bilo več rešitve,« razkrije Miha.
Najraje je očka
Njegova velika ljubezen je tudi družina. Z baletno plesalko Ano Klašnja sta starša malega Jaše, ki že kaže plesne gene. »Jaša je zelo motoričen otrok, ki kaže veliko zanimanje za vse, razen za ples in glasbo. Mogoče se bo to spremenilo z leti, saj jih ima šele štiri. Podpiral ga bom v vsem, kar ga bo veselilo.« Sicer tudi Miha in Ana zasebno ne plešeta. »Z Ano žal nikoli ne pleševa, ker to počneva v vsakdanjem življenju. Raje greva na sprehod.«
Nekaj narave je v njihov dom prinesla tudi karantena. »Ta čas sva z Jašo naredila vrt, iz katerega že zadnji mesec pridno jemo solato, rukolo in preostale priboljške. Uživa v gradnji železnic, motivacijskih igricah in poligonih. Meni pa občutek, da se lahko tudi jaz za trenutek vrnem v otroštvo, in brezskrbnost pomenita nasmeh na ustih,« pravi Miha, ki se kot oče počuti odlično. »Nova vloga mi je pisana na kožo. Če bi lahko, bi bil samo oče in imel še dva otroka. Nikoli nisem imel težav z vstajanjem ponoči ali previjanjem otroka. Največji problem je bil čas, ker mi delo to ni dopuščalo. Med poletnimi počitnicami pa ima Jaša srečo, da ima očeta dva meseca povsem zase. Ker takrat ni projektov in se mu lahko posvetim. Všeč mi je trma in to spodbujam do neke meje. Mislim, da vsaka stvar potrebuje zlato sredino,« sklene pogovor Miha, ki že snuje nove poslovne načrte. Njegova največja želja je namreč posneti celovečerni plesni film, pri katerem bosta tudi njemu vztrajnost in trma prišli še kako prav.