Že vrsto let me kličete Sony Boy. Lahko to vzamem kot kompliment ali imate pač za vsakega svoj vzdevek?
Imam prijatelja Bojana Žvanuta, ki so ga vsi klicali Boy, ki se mi zdi res dobra končnica. Od tu Sony Boy … Tistim, ki jih vidim večkrat, dam vzdevek. Ime izbiram tako dolgo, da ga res zadenem. Idejo za Serpentinška sem dobil v reviji, kjer so člani oddaje Top Gear opisovali najbolj ovinkasto cesto v Romuniji. Ko sem videl te serpentine, sem takoj pomislil, da moraš biti Serpentinšek, da prideš na vrh. To je bilo ravno v času, ko smo iskali ime za Marjanov lik, poleg priimka Serpentinšek pa je bilo primerno le še ime Ivan, po Ivanu Cankarju …
Kakšne vzdevke imate za sodelavce Godlerja, Artača, Šarca …?
Največkrat jih kličem Miki, Mišek, torej imena, ki jih daš medvedkom. Tak sem. Ko sem prvič videl svojega mucka, ki je bil takrat še črna kepica, sem pomislil na Toma iz risanke Tom in Jerry, vendar sem ugotovil, da je to najbolj zgrešeno ime za mačka. Tako sem mu dal ime Žabček, saj sem začutil, da je to on. Mucek, ki smo ga imeli pred Žabčkom, je bil Trapec, ker je le nekaj trapal. Pri obeh si čutil, da se odzivata na ime. Veliko dam na prvi vtis. Pri likih recimo ni pomembno samo ime, ampak dam zelo veliko tudi na prvi stavek, ki ga lik pove v oddaji. Godlerjev lik Rudl je dementni upokojenec, ki se ni spomnil, ali je bil belogardist ali partizan, zato se je eno oddajo jezil na ene, drugo pa na druge. Prvo oddajo smo začeli samo z Rudlovim smehom, saj smo se odločili, da ga bomo lansirali počasi.
Glede na to, da se vam zdijo priimki tako pomembni, je prav zanimivo, da ste vi Hribar, midva pa se ravno sprehajava po hribih! Ste zadovoljni s svojim imenom?
Ko je Robert Pešut postal Magnifico, so ga bile takoj polne naslovnice. Sašo Hribar ni neko posebno ime. Morda bi bilo bolje, da bi bil Alessandro de la Montagna (ime pove s svečanim, že malo pojočim glasom, op. a.). Ko sem začel delati na radiu, so me sodelavci spraševali, kdo je Robert Peressutti, saj je njegov priimek tako vlekel. Takrat sem pomislil, da bi kot de la Montagna zagotovo pritegnil pozornost. Prvi vtis se mi še vedno zdi zelo pomemben. Morda se bom od desetih zmotil pri prvem vtisu pri treh, pri sedmih pa se ne bom! Ne iščem več stika ljudi, ki mi na prvi vtis ne delujejo dobro. Prestar sem, da bi ugotavljal, ali sem naredil napako, danes pa je tudi preveč informacij, da bi zanemaril te prve …
Kaj vas lahko zmoti pri prvem vtisu?
To je občutek, tisto, kar nosim v sebi. Trenutno hodiva po hribu, sva dobro prekrvavljena in lažje razmišljava. Na hrib neseva le tisto, kar imava v sebi, zato sva navdušena nad razgledom. Ko sem vprašal Primoža Grašiča, kdaj ve, da je nekdo dober kitarist, mi je odvrnil, da ve že, ko vidi, kako nekdo prime v roke kitaro. Enako so mi povedali trobentači in drugi glasbeniki. Torej je prvi vtis res pomemben. Mlada generacija ima ogromno informacij, zato se lahko sprašujejo in manipulirajo, če je zadaj kakšna veličina. Jaz pa takoj rečem, da za tem ni nič, saj sem prestar, da bi se obremenjeval z nečim, kar ni bistveno. Na primer – imate tisoč vrst piva. Ampak ko si žejen, je vse to samo pivo, nič drugega ni pomembno. Prvi vtis je zanesljiv v 90 odstotkih, drugo je limitna krivulja, za kar se je treba specializirati.
Ali lahko vaš prvi vtis preslepi zelo urejena, atraktivna ženska?
Ne, ker nisem naklonjen zelo urejenim ženskam. Take imajo na sebi preveč informacij. Morda bi kdo rekel, da sem kmet, ker ne prepoznam torbice, čevljev, broške, trepalnice … Zame je tudi ljubezen prvi vtis, ko jo vidiš in si zadet.
Nekoč so imeli mojstri svoje vajence, danes pa žal od mladih pričakujemo, da se bodo po šoli sami znašli v nekem poklicu. Tudi v medijih ni več pravih mentorjev, tako da ste vi velika izjema. Vzgojili ste namreč že celo vrsto izjemno uspešnih posameznikov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Pri Svetem Juriju se pripravljajo na izvedbo predstave Božična zgodba
Včeraj, v nedeljo, so pod cerkvijo pri Svetem Juriju potekale še zadnje priprave na izvedbo predstave Božična zgodba. Moči pri predstavi so združile vse tri verske skupnosti, ki delujejo v Občini Rogašovci, to so katoliška, evangeličanska in binkoštna. Nad pripravo dramskega besedila, vajami in tudi izvedbo je bedela idejna vodja tega obsežnega projekta, v katerega je vključenih okrog 90 ljudi, Jožica Fükaš. Poleg nastopajočih v predstavi sodelujejo še štirje pevski zbori, ki delujejo v občini, vključene pa so tudi žive živali. Predstavo bodo izvedli 26. decembra ob 16.30, v kolikor vreme ne bo ugodno, pa 28. decembra ob isti uri. Več o pripravah na žive jaslice v Vestniku 27. decembra. Foto Jure Kljajić
Vzgojili so se sami! Bil sem sicer mentor, vendar nisem nobenemu govoril pravil, ampak sem jih najprej vprašal, kaj bi oni spremenili. Tako sem takoj začutil dober naboj Aleksandra Pozveka, čeprav ni imel znanja in niti ne drugih veščin. Imel je jajca, da si je upal priti na svojo drugo oddajo direktno z zabave, čeprav je bil pijan. To je name naredilo pozitiven vtis, saj sem začutil njegovo energijo. Na nikogar ne gledam kot na začetnika, ki se bo vzpenjal po proporcionalnih lestvicah, ampak dam vsem priložnost, da doživijo svoj trenutek. Ko bodo videli, da me potrebujejo, me bodo prosili za pomoč. Sami morajo začutiti, kaj jim manjka, potem nastopi moj čas …
Medtem ko večina misli, da bo spremenila partnerja ali kako drugo bližnjo osebo, je vam torej jasno, da se ljudje spremenijo samo takrat, ko sami hočejo. Da torej nima smisla deliti nasvetov, preden vas človek sam prosi zanje …
Tako je. Edina stvar, ki jo lahko varovancem ponudim na začetku, je prijateljstvo. Vsakega sem sprejel kot sebi enakopravnega.
Vaši varovanci so bili v določenih fazah zelo priljubljeni, včasih celo bolj kot vi! Ste bili kdaj ljubosumni?
Nikoli, saj jim privoščim in želim, da se razvijajo naprej. Jaz jim ne morem plačati toliko, kolikor jih cenim. Artača cenim bistveno več, kot dobi honorarja. Jasno mi je, da je treba teh nekaj let, ko doživlja veličino, dobro izkoristiti. Vedno pa vsem polagam na srce, da ne smejo spustiti nivoja pri likih. Lik Serpentinška je imel Marjan Šarec izredno dodelanega. Bil je edini Slovenec, ki je hodil na jug, in ne obratno … V oddaji Na zdravje pa je bil le klovn kot drugi. O tem sem se pogovarjal tudi z Marjanom, ki mi je razložil, da je publika takšna, da ne bo zmogla konzumirati tega, kar smo delali na Radiu Ga Ga. Takrat me je prvič bolelo srce … Ko pa se je Marjan vrnil na Radio Ga Ga z likom Serpentinška, sem ugotovil, da ga ljudje sploh niso povezovali z onim drugim likom!
Mislite, da bo prišel Marjan Šarec še kdaj v vašo oddajo?
Iskreno upam. Zdaj, ko bere ta intervju, ga že srbijo usta in se že vidi v liku … Prepričan sem, da vsak dan razmišlja, kako bi telefoniral, da ga ne bi prepoznali … Če bo ugotovil, da ne bo več premier ali predsednik države, ampak le še figura v parlamentu, bo gotovo nekega dne rekel: »Stari, kva je zdej.« Takrat se mu bom priklonil, saj bi ga z veseljem imel nazaj. Enako je z Godlerjem, ki je takoj dobil priložnost drugje. Prekletstvo blagovne znamke Radia Ga Ga je, da takoj grabijo po vsakem, ki pride v naš program. Sem pa vesel, ko vidim, da so se liki prijeli, zato jih z veseljem dam naprej za uporabo.
Na radiu se sliši samo glas. Večkrat si ustvarimo določeno predstavo o človeku le na podlagi glasu, potem pa smo lahko razočarani, ker smo pričakovali čisto drugačno osebo.
Vsak ima svojo predstavo. Številni so povedali, da doživljajo like na televiziji drugače kot na radiu. Ko je Emil Filipčič oponašal lik pri nas, je bil drugačen kot takrat, ko sem ga poslušal v Butnskali, užival pa sem v obeh primerih. Nekateri pravijo, da me ne morejo gledati, kako se spakujem, z veseljem pa me samo poslušajo …
Glede na to, da proučujete glasove znanih, me zanima, ali imajo lepi ljudje lepe glasove in obratno?
To ni povezano! Jaz imamo bolezen gerb, kjer moja protonska črpalka meče kislino v glasilke namesto v želodec. Vaš glas lahko primerjam z Marge Simpson – glas je rahlo hripav, rahlo visok, kljub temu pa je Marge tako simpatična, da bi jo takoj vzel za svojo in jo imel na nočni omarici.
Ali lahko po glasu določimo človekovo osebnost?
Zdi se mi, da res, in to za vsakega.
Kakšni so glasovi tistih, ki so slabe osebnosti?
Bolj gre za način – če pristopaš slengovsko ali v dialektu, hkrati izražaš hipsterstvo, poskušaš pa ostati glasovno nevtralen in knjižen, je to velik problem. Če je nekdo roker in tako sproščeno govori, vem, s kom imam opravka. Če pa govori pravilno, je to problem in s takimi se nerad pogovarjam. Iz prvega stavka se že sliši značaj, ki ga prepoznam. Pri radijskih spikerjih so vedno gledali na frekvenco glasu, nikoli na izobrazbo. Lado Ambrožič je genialen novinar, saj ima ogromno znanja in vedenja. Njegova edina težava je, da njegova frekvenca glasu ni dominantna, zato mora pokazati mnogo več kot drugi. Sandi Čolnik je imel najlepšo barvo glasu, zato mu ni bilo treba v intervjuju povedati skoraj nič. Dovolj je bil že njegov »Dober večer« (seveda v trenutku spremeni barvo in govori natanko tako kot Čolnik, op. a.), potem pa je pustil gosta govoriti. Po nekem času je dodal: »Letos ste bili v Ljubljani …« in njegov intervju je že bil genialen. Ko poezijo bere Ivan Lotrič, je lahko ta še tako slaba, pa bo postala pesem vseh časov. Ugotovil sem, da take osebe z minimalno energijo izražajo mogočnost.
Kako pa bi opisali sebe?
Po razmisleku lahko rečem tako: sem preveč neumen, da bi šel na volitve, za politika pa sem prepameten! Politiki so največkrat neumneži, ki so dobili srečko in z njo nekaj tisoč evrov plače. Ne morem na volitve in obkrožiti imen, če ne poznam niti finančnega načrta, če nič ne vem o proračunu, zato se lahko odločam le po trenutnem navdihu. Volitve so dosti bolj pomembne, kot si mi mislimo …
Ali bi lahko živeli brez umetnosti, brez kulture?
Radio Ga Ga smo začeli na 3. programu Radia Slovenije, torej je naše delo del umetnosti. A ni treba, da me prepoznajo tisti umetniki, ki imajo humor za nekaj manjvrednega. Vsi umetniki doživijo frustracije, ko stopijo v čevlje humorista, zato je ta predstavljena kot manj vredna kategorija. Lahko si še tako slab, ko bereš poezijo, vendar je sistem vrednot tam drugačen, pri humorju pa je takoj jasno, ali se ti smejijo ali pa ne … Zame je tudi pri umetnosti pomemben prvi vtis. Če vidim dobro sliko, ki jo je narisal osnovnošolec, bom rekel, da je dobra. Slikar Bojan Klančar je narisal risbo Trave cerkniškega jezera in to sliko lahko gledam ves dan, saj se me dotakne. Ko je pripravil razstavo, mi je pokazal komentar kritika, ki je povedal, da je šel iz sebe in še vse mogoče druge stvari, Bojan pa ni razumel nič od napisanega. Povedal mi je, da je to sliko naredil, ker pač potrebuje denar …
Saj so tudi največja umetniška dela v zgodovini nastala po naročilu, torej to ni nič slabega!
Res je. Raffaello Santi, Tizian, Leonardo da Vinci … Umetnost ima svoja merila, s katerimi se ne obremenjujem in si niti ne želim, da bi me prepoznali kot umetnika. V intervjujih bi se lahko izražal s tujkami, delal vtis intelektualca, saj to obrt obvladam. Točno vem, s katerimi besedami in filozofskimi pojmi lahko operiram, da mi boste samo kimali in nič razumeli. Vendar tega ne maram. Morda bi nekateri izobraženci rekli, da sem neumen, a tudi to si pri svojih letih lahko privoščim. (smeh)
Ali ste imeli kdaj fazo, ko ste si želeli impresionirati tudi tako?
Ta faza je bila pomembna v moji mladosti. Takrat sem v ogledalu videl predsednika države, predsednika vlade in predsednika opozicije – vse to sem bil jaz. Predsednik vlade mi je ves čas govoril, da sem mlad in da morava nekaj popiti, predsednik opozicije se je na neki način strinjal, vendar me je opozarjal, da ne smem piti vsak dan. Predsednik vlade je govoril, da delajva čim več intervjujev in se čim več slikava. Predsednik države je dejal, da sva se slikala že sedemkrat, vendar sem mu povedal, da je to premalo za predsednika. Predsednik opozicije je opozoril, da sem dal štiri intervjuje, vendar sem v tretjem govoril povsem drugače kot v prvem … Danes je predsednik države v mojih letih zelo umirjen in pravi, da ne potrebujeva selfija in vsega ostalega, predsednik opozicije mi predlaga, da bi kaj popila, vendar vlada pravi, da smo popili že dovolj. Na koncu gredo vsi trije na hrib, kjer se zadovoljno pogovarjajo. Predsednik države predlaga, da bi bili vsi taki, kot smo, šef opozicije in predsednik vlade pa se strinjata. (smeh) Pri teh letih se mi res ni treba več dokazovati. Res je lepo, ko prideš v to fazo. V ogledalu pa so še vedno vsi trije predsedniki in le ti trije delajo zame, pa tudi proti meni.
Vi ste našli veselje do življenja v svojih hribih, tako ste se umaknili. Kaj pa menite o ljudeh, ki poskušajo rešiti svet?
V določeni fazi mladosti se čutiš dolžnega, da bi vsem povedal neke stvari, in srečo imaš, če te drugi pri tem ne prepoznajo. V tem primeru se lahko umakneš in ti je v življenju lepše. Precej slabše je, če se s teboj strinja masa ljudi. Mladostna energija te lahko privede do težav, če imaš srečo, pa te kdo pravočasno utiša.
Prej sva omenila Leonarda da Vincija, ki je bil genij, kot ste tudi vi …
Nisem genij! Ne želim biti skromen, ampak je pač tako, da sem imel v določenem trenutku le možnost, da sem se izrazil, kot sem si želel. Sem pa res drugačen, to sem opazil že zdavnaj. Ampak če bi imel njivo in bi od nje živel, mi nihče ne bi rekel genij. Jaz sem šel s te njive na estrado, kjer sem ugotovil, da to ni zame, vendar sem vseeno ostal, ker sem v tem dober. Žal nisem spreten z motiko ali krampom, da bi lahko kmetoval. Še za domači vrt skrbi samo Andreja. Enkrat se je oglasil mojster za žlebove in me vprašal, kdaj bi lahko poračunali. Vprašal sem ga, kdaj bodo žlebovi narejeni, pa mi je odvrnil, da so že zdavnaj končani! (smeh) Noben sosed me ne bo prosil za pomoč, ker vedo, da name ne morejo računati. Za vse te stvari je glavna Andreja.
Z Andrejo sta skupaj že desetletja, skupaj tudi sodelujeta pri oddaji. A vseeno se zdi, da ste bolj samotar kot del para …
Saj sem samotar. Na dan preživim vsaj 10 ur v samoti, kjer vklopim podzavest in se pogovarjam s seboj. Zadnjič je prišla soseda in me vprašala, s kom ves čas govorim. (smeh) Kar se mi nabere, moram dati ven na sprehodu. Če sem fizično slabo pripravljen, sem ves dan tečen. Andreja je rekla, da je dobro, da nisem večkrat v družbi drugih, saj sem zamorjen … Če se mi ne uresničijo otroške želje, če me ta travica nima rada, če sonce ni prijazno do mene, potem sem tečen star prdec. (smeh)
S sprehoda pa pridete srečni in dobre volje in potem nasmejite Andrejo ali kako?
Malo se pogovoriva, povem ji, kaj me je razveselilo. Sem egoist. Nikoli je ne vprašam, kako se počuti … Verjetno me kar težko prenaša, saj sem res težak. Včasih sem bil bolj zabaven, kar je bila posledica popivanja. Nisem pil, da bi bil pijan, ampak da se je dogajalo. Z Andrejo nisva skupaj žurirala, vedno pa je skrbela, da se mi ni nič zgodilo. Če Andreja ne bi posredovala, verjetno ne bi več tlačil tega sveta …
Doma imate košarkarsko igrišče, prirejate pa tudi zabave ...
Na živce mi je šlo, da povabim prijatelje, ki potem samo pijejo pivo, jaz pa sem rad zunaj in aktiven. Odkar imam igrišče in pravilo, da mora vsak najprej igrati košarko, sem izgubil vso družbo! Samo še nečak Nejc pride na obisk in s seboj pripelje svojo družbo. A z njimi ne morem igrati, ker sem preslab, pijejo pa tudi ne … Ko smo imeli mi košarkarske piknike, smo se zabavali in malo igrali košarko, Nejčevi prijatelji pa igrajo zelo resno, zraven pa pijejo vodo z limono. Grozljivo! Počutim se bistveno mlajšega od njih, ker nočejo nič popiti ali pojesti.
Povedali ste mi, da navadno vstajate okoli desetih. Kako to, da nimate oddaje v kasnejšem terminu?
V petek vstajam zgodaj in to je prava travma. Nekaj oddaj smo sicer že posneli in bile so noro dobre, saj smo dobesedno znoreli. A posnete oddaje niso aktualne. Dneve preživljam v naravi, popoldne tri ure počivam, ponoči pa začnem analizirati vse, kar se je rodilo v moji glavi. Na približno 14-kilometrskem pohodu pripravim za eno uro materiala. Zvečer to začnem poslušati, si zapisovati in obdelovati, vse to pa delam v postelji. Običajno zaspim okoli tretje ure zjutraj. Zato v petek težko vstanem in pridem v studio ves čemeren. V studiu si želim le teme, vendar pride Katona in prižge vse luči … Zjutraj namreč delam le z desetimi odstotki, več ne gre. Ko bo prišel dan, da ne bom zmogel več vstajati in bom prestavil termin na večer, bo ustvarjalnost še za sto odstotkov boljša!