"Fiume o Prekmurje" ali kakšne so vzporednice nagrajenega filma in regije
Za evropsko filmsko nagrado so bili nominirani trije filmi, ki so bodisi produkcijsko ali avtorsko povezani s Slovenijo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Pred kratkim je bila v Berlinu podelitev evropskih filmskih nagrad. Te so nekakšna evropska različica oskarjev, ki jih podeljuje ameriška filmska akademija. Evropski film naj bi krasila nekoliko bolj avtorska nota, kot je to v navadi za Američane, kjer je najpomembnejša stvar število gledalcev.
Za evropsko filmsko nagrado so bili nominirani trije filmi, ki so bodisi produkcijsko ali avtorsko povezani s Slovenijo. Na tem mestu velja razumeti, da je že nominacija filma v posamezni kategoriji izjemno veliko priznanje za državo, predvsem pa za tako majhno, kot je naša. In tako si lahko čestitamo, da smo okusili vsaj malo zmagovalnega blišča, saj smo kot koproducenti in del avtorske ekipe sodelovali pri filmu Fiume o Morte!, ki je prejel nagrado v kategoriji dokumentarnega filma.
Fiume o Morte! (po fiumensko, kot Rečani imenujejo svoj jezik) pomeni Reka ali smrt. Režiser filma je Igor Bezinović, doma z Reke, direktor fotografije pa je bil Slovenec Gregor Božič. Čeprav so bili v konkurenci tudi filmi z danes bolj udarnimi temami, kot sta Ukrajina in Gaza, je Fiume o Morte!, ki na videz govori o lokalni temi, prepričal komisijo, da mu je podelila prvo nagrado. Film je dobil nagrado tako zaradi načina obdelave tematike kot zaradi njene univerzalnosti.
Za kaj gre?
Leta 1919 je znameniti italijanski pesnik Gabrielle d'Annunzio s svojo novoustanovljeno vojsko vkorakal v mesto Reka, Fiume. Sicer ni šlo za uradno vojsko, ampak za vojaško formacijo, ki jo je sestavil iz profesionalnih vojakov kot tudi posameznih ekscentrikov, ki so bili za akcijo. Na Reki je vzpostavil svojo oblast in tako vladal dobrih šestnajst mesecev.
Leto 1919 je bilo v Evropi leto številnih nejasnosti. Čas po prvi svetovni vojni je bil zmes razpada starih sistemov in nastanka novih držav. Čas zmede in kaosa, medtem ko so se države v Versaillesu pogajale o novem ustroju Evrope, so na lokalni ravni posamezniki izkoristili »duha časa« in vzeli stvari v svoje roke. Na predlog Društva narodov postane večinsko italijansko poseljeno avstro-ogrsko mesto Fiume, Reka, nekakšno tamponsko območje, ki ni bilo dodeljeno nikomur.
Nepredvidljivost leta 1919 smo doživeli tudi v Prekmurju, ko je 29. maja Vilmoš Tkalec ustanovil Mursko republiko. Ta ni obstala tako dolgo kot d'Annunzieva, ampak zgolj nekaj dni, do 6. junija. Tkalec pač ni imel dovolj časa, da bi vzpostavil sistem.
D'Annunzieva država je trajala šestnajst mesecev, od septembra 1919 do božiča 1920, ko so ga morali pregnati z vojaško silo. Šlo je za navdih, idejo predhodnika fašizma, ki je v svoji čudaški maniri izvajal oblast, kakor se mu je zdelo, da je prav. Mnogo njegovih idej in ikonografije so kasneje povzeli Benito Mussolini s črnosrajčniki in fašistični ter nacistični režim. Ker je bil d'Annunzio že pred tem sloviti pesnik v Italiji, so mu ljudje sledili, njegove ekstremistične akcije pa so odmevale v širšem okolju.
D'Annunzio se je v času prve svetovne vojne izobrazil za vojaškega pilota, eden njegovih performansov, kot bi lahko danes rekli, pa je bila vojaška akcija, v kateri je nad Dunajem dal raztrositi več deset tisoč letakov z opozorilom, da lahko naslednjič iz letal priletijo tudi bombe.
D'Annunzio je ob svojem vladanju krepil tudi medijsko podobo in dal svoje akcije snemati in fotografirati. Iz tega časa je evidentiran tudi sloviti rimski pozdrav, ki naj bi bil prvič uporabljen prav na Reki, kasneje ga je prevzel fašizem. Prav številna medijska zapuščina, predvsem fotografije, so osnova filma Fiume o Morte!, saj je režiser prav na podlagi fotografij rekonstruiral dogodke in jih na enak način postavil v realno okolje in lokacije, na katerih so bile fotografije posnete.
Tako zmeša današnji dan in zgodovino z rekonstrukcijo dogodkov, kot naj bi se zgodili. Gre za izjemno zanimiv in atraktivni dokumentarni pristop, katerega osnovno sporočilo je tudi, da se ideje in dogodki, ki so se zgodili v preteklosti, lahko zelo hitro ponovijo tudi v današnjem času. Kristalna kupola zgodovine je izjemno krhka.
Z enako tematiko se je ukvarjal tudi Dirk Stermann, avstrijska medijska zvezda, ki ob torkih s Christophom Grissemannom vodi večerno pogovorno oddajo Willkommen Österreich (Avstrija, dobrodošla). Stermannov roman z naslovom Republika norcev (izšel je konec leta 2025) govori o istem dogodku, o D'Annunzievi republiki. Piše, da se je D'Annunzio vselil v habsburško palačo in vsak dan prirejal ognjemete, medtem ko se je manj ukvarjal z vladnimi posli, zato pa več z velikimi govori, lastno telesno nego, izumljanjem parfumov ter skrbjo za svoje pse in razuzdano življenje.
Propagiral je svobodno ljubezen in versko svobodo, se zavzemal za odpravo moralnih prepovedi, vse skupaj pa je bilo podprto s kokainom in alkoholom. V vlado je želel povabiti tako imenovane norce iz vse Italije, nekatere tudi iz psihiatričnih ustanov, in jih imenovati za ministre republike Fiume. Kot zapiše Dirk Stermann v spremni besedi, se stvari, ki se v njegovem romanu zdijo najbolj absurdne, dejansko zgodijo v resničnosti. Ta razuzdana in na videz brezpravna psevdomonarhija pritegne še več napihnjenih moških, ki častijo kaos. Stermann se sprašuje, kdo so v vrtincu velikih obljub, svobode, anarhije, nasilja in megalomanije pravzaprav norci – tisti, ki prihajajo iz ustanov, ali tisti, ki dajejo norcem oblast.
Eden vrhuncev republike je bil tudi prihod slovitega Artura Toscaninija, ki še danes velja za enega najpomembnejših dirigentov na svetu. Novembra 1920 je s celotnim orkestrom milanske Scale priredil koncert v reškem gledališču Verdi. Koncert naj bi simboliziral podporo italijanski Reki. Druga ali celo prva stvar, ki druži Reko in Prekmurje, so njeni guvernerji.
Reka je velikokrat prehajala v roke različnim oblastnikom. Njen status se je spreminjal od neke vrste samostojne državice do vključenosti v druge upravne ureditve. Od Madžarske, Italije, habsburške monarhije, Britanije, Jugoslavije in danes Hrvaške. Tako so bili sloviti guvernerji tudi grofje, ki jih poznamo v Prekmurju.
Med guvernerji srečamo nam znane priimke Zichy, Batthyany in Szapary. Od teh so prav Szaparyji pustili največji pečat. Kar štirje Szaparyji so bili guvernerji Reke, prvi že leta 1788, osrednja riva pa se je nekoč imenovala Riva Szapary. Tretja stvar, ki druži Reko in Prekmurje, je arhitekt Lipot Baumhorn, eden najznamenitejših arhitektov sinagog v tem delu Evrope. Po njegovih načrtih sta bili zgrajeni tako sinagoga v Murski Soboti kot tista na Reki. Obe so porušili, vendar obstajata v digitalnih rekonstrukcijah.
Film Fiume o Morte! je nastajal skoraj deset let. Kot statisti in igralci so sodelovali prebivalci Reke, kar mu daje dodatno razsežnost resničnosti. Zanimivo je, da tematika, ki jo obravnava, ni bila nikoli v uradnem kurikulumu, avtor se, čeprav je odraščal v mestu, ne v šoli ne v pogovorih med prebivalstvom s to temo ni srečal. Ko je enkrat temo odprl, se je začelo odpirati novo razumevanje preteklosti domačega kraja. Opravil je celo pogovor s človekom, ki je bil v času D'Annunzia otrok in ga je videl na lastne oči.
Čeprav narejen na zabaven način, je film predvsem svarilo in opozorilo današnjemu času in ne zgolj dokument iz preteklosti. Prav to mu daje aktualnost. Čeprav temelji na realnih dejstvih, čeprav je o isti temi pisal tudi Stermann, je zanimivo, da film v Italiji ni požel velike medijske pozornosti, saj to epizodo zgodovine, kot pravi avtor, tam interpretirajo na drugačen način. Tudi to je fenomen Reke, ki so si jo kot kos ozemlja na morju, kot pristanišče, lastile različne države in uprave. Mesto s preteklostjo različnih zornih kotov. Prav zaradi tega je lahko ta film tudi vsaj malo naš, vsaj malo prekmurski, saj je v bistvu univerzalno evropski.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
