Redbullsoloq Slovenia/ Siniša Kanizaj

Marko Drvarič je že v srednji šoli prijateljem zagotavljal, da bo postal profesionalni e-športnik. Kariera v videoigrah je bila za Prekmurca takrat nekaj neverjetnega, a je 28-letnik iz Gorice izpolnil svoje sanje. Kljub temu da e-športnik ni postal nikoli, je plačan za to, da igra igrice. V pogovoru je opisal svojo pot od komentatorja do razvijalca v podjetju Outfit7 in življenja na Finskem, kjer je postal obraz mobilne igre clash royale.

Odraščali ste v obdobju, ko so videoigre počasi, a vztrajno postajale nekaj več kot zgolj »piflarska« oblika zabave. Kdaj ste se zaljubili v ta hobi?

»Resneje sem se z igranjem videoiger začel ukvarjati v srednji šoli, nekje na začetku drugega letnika. Spomnim se, da je nekega dne več dijakov prišlo v šolo s prenosniki. Gledal sem jih, kako so med prosto uro igrali league of legends (LoL). Do tedaj nisem slišal za to igro, a sem se odločil, da jo preizkusim. Na začetku sem igral zgolj kakšno uro na dan, a je strast hitro prerasla v to, da sem vsako prosto minuto dneva igral to igro. Do konca srednje šole sem za LoL zapravil vse več časa.« 

Strast do igranja je hitro prerasla v željo, da bo to nekoč vaš poklic. Ravno v tem obdobju se je zgodil nekakšen »veliki pok« profesionalnih igričarjev, ki so mladim dali upanje, da je igranje videoiger lahko tudi karierna pot. Vi ste bili že v srednji šoli prepričani, da boste živeli od igranja videoiger. Kakšna je bila vaša vizija?

»Moje sanje so bile, da nekega dne postanem dovolj dober, da postanem profesionalen e-športnik. Že od malega sem po naravi zelo tekmovalen. Rad bi bil najboljši v vsaki stvari, ki se je lotim. Nikoli prej se sicer nisem resno spuščal v dejavnosti, ki so že po naravi tekmovalne, igrice so bile v bistvu prve, ki sem jih dojemal na tak način. Skušal sem doseči te sanje o slavi v e-športu, a sem hitro spoznal, da v videoigrah nisem dovolj dober za najboljšo tekmovalno raven. Sicer nisem bil slab, zelo sem napredoval, a mi je na neki točki postalo jasno, da e-športnik ne bom nikoli. Začel sem iskati vse druge možnosti, kako doseči te sanje. Napori, da mi uspe postati profesionalni igričar, pa so mi dali edinstven vpogled v to, kako so zadeve na tej najvišji ravni sploh videti. Celotna scena in takratni vrvež okoli e-športa v Sloveniji sta me prevzela. Takrat sem se zavedel, da četudi nikoli ne postanem profesionalec, lahko postanem del tega, a na drugačen način.«

Game Gang

Slovenski e-šport je bil takrat med mladimi izjemno priljubljen. Raznih turnirjev in tako imenovanih LAN-ov je bilo na pretek, ta tekmovanja pa so se pretočno prenašala na spletu. Kako ste se odločili, da se preizkusite v komentiranju teh dogodkov?

»Kakor hitro sem videl priložnost, sem jo zagrabil. Hotel sem biti del te scene. Organizacija LoL Slovenia je iskala novega komentatorja, jaz pa sem se takoj prijavil. Delo seveda ni bilo plačano, a mi takrat za to niti ni bilo mar. To društvo je sploh na začetku organiziralo praktično vsak s to videoigro povezan dogodek. Glavni komentator društva se je za nekaj časa umaknil od mikrofona, jaz pa sem v drugem letniku srednje šole popolnoma brez izkušenj dobil prvo priložnost. Z mano so bili dovolj zadovoljni, da sem lahko komentiral vse več dogodkov. To je bil moj vstop v slovensko sceno league of legends na resnem nivoju. Do takrat v tem svetu, kakor koli čudno se že to sliši, nisem pomenil nič, bil sem nihče. Z dnem, ko sem postal komentator, pa sem postal glas organizacije LoL Slovenia.«

Kako pa vas je sprejela skupnost igričarjev? Za igro league of legends je namreč še posebej značilno, da ima dokaj »nesramne« igralce.

»Po enem letu komentiranja sem postal dokaj dober. Odzive gledalcev lahko pri komentiranju igric spremljaš v resničnem času, saj se med prenosom pogovarjajo v klepetalnici. Mislim, da so me po nekem času zelo lepo sprejeli. Vedno, ko na kakšnem dogodku nisem komentiral jaz, so spraševali, ali bom tisti dan tudi jaz kaj komentiral. Ob vsakem prenosu sem z gledalci imel tudi interno šalo – govoril sem zanimiva dejstva o kitih, čisto obskurna zadeva, a so gledalci ob vsakem prenosu, tudi ko mene ni bilo zraven, spraševali o teh zanimivih dejstvih. Vsaj meni se je dozdevalo, da sem bil zelo lepo sprejet, ljudje pa so skoraj (smeh, op.a.) vedno imeli o meni povedati kaj lepega.«

Game Gang

Če me spomin ne vara, je bilo ravno Prekmurje (Murska Sobota) v vrhu igričarske scene v tistem obdobju. Kako je to možno, glede na to, da so druge regije in večja mesta premogli veliko več igralcev in oboževalcev te videoigre?

»Tudi drugod po Sloveniji je bilo v zgodnjih letih razvoja scene nekaj dogodkov, ki so bili povezani z igro LoL, a so relativno hitro zamrli. Denimo Grand Lan Adria je bil ogromen igričarski dogodek, a so izpeljali samo enega. Medtem je v Prekmurju dominiral dogodek Epicenter, ki je iz običajnega turnirja prerasel v enega najpomembnejših dogodkov v tej sferi. Dobrodošli so bili ljubitelji čisto vseh videoiger, ljudje so lahko prihajali tudi samo gledat. Zadeva se je tako razširila, da v dvorani murskosoboške gimnazije v najboljših letih nismo imeli prostora. Za bogatost dogajanja v svetu videoiger je Prekmurje dalo največ. V tistem času so vsi hoteli biti del dogajanja. V samem jedru je na Epicenter prišlo nekaj sto ljudi, ki so želeli samo eno - igrati videoigre.«

Svet videoiger vam je na široko odprl vrata v eno najuspešnejših slovenskih podjetij – Outfit7. Kako nekdo sploh dobi službo pri takšnem gigantu?

»Medtem ko sem končeval izobraževanje na fakulteti, sem seveda iskal tudi delo. Sicer v moji glavi prioriteta ni bilo iskanje službe v svetu videoiger. Zavedal sem se, da je življenja na fakulteti konec, zato sem iskal kakršno koli službo. Po srečnem naključju sem opazil, da je kolega s fakultete delal pri tem podjetju, ki je iskalo nove zaposlene. Sicer so iskali programerje, kar bi sovpadalo z mojo izobrazbo, a nekih aplikativnih izkušenj na tem področju zares nisem imel. V bistvu sem v tem času sploh odkril, da med razvijalci iger obstajajo tudi tako imenovani skrbniki kakovosti (Quality Assurance). Ko sem prebiral opis dela, sem takoj videl, da je to nekaj zame. Pisalo je: 'Imate radi igrice, vidite napake in imate ideje, kako jih izboljšati?' Še nikoli se nisem tako videl v nekem poklicu. Lahko igram igrice, pa še plačan bom za to? Sanjska služba. (smeh, op. a.)

Moj prvi razgovor za službo je bil po testu, ki sem ga moral rešiti, zelo sproščen. Pogovarjali smo se o raznih stvareh. Dokaj hitro smo prišli do moje prejšnje kariere komentatorja videoiger. Ogromno časa smo se pogovarjali o tem in moji strasti do videoiger. Sicer tega ne morem potrditi, ampak med kasnejšimi pogovori so mi nakazali, da je moja komentatorska kariera močno pripomogla k temu, da so me zaposlili. Glede na to, da nekih izkušenj na tem področju od novih sodelavcev ne morejo ravno pričakovati, so na ta način izvedeli veliko o tem, ali sem pravi za to delo.«

audioboom.com

Kako je videti delo pri takšnem podjetju?

»Treba se je zavedati, da je to blazno uspešno podjetje. Verjetno si ljudje predstavljajo nekakšno sliko sodobnih podjetij iz filmov, ki zelo dobro skrbijo za svoje delavce. Do neke mere je delo v Outfitu7 točno takšno. Lepe pisarne, okolje, v katerem delodajalca zanima tvoje mnenje in v katerem pritisk in mobing nista sprejemljiva. V mnogih pogledih je to zelo zdravo delovno okolje. Obenem pa je treba poudariti, da sem tam delal v zelo uspešnem obdobju podjetja, takrat je delo seveda bistveno lažje. Lahko povem, da podjetje res skrbi za ljudi, ki tam delajo. Po drugi strani pa si je v takšnem podjetju težko najti svoje mesto, kjer lahko zares blestiš. Eno leto sem potreboval, da sem v tej veji razvoja igric (skrbništvo kakovosti) našel vrzel, ki sem jo s svojimi sposobnostmi lahko kar najbolje zapolnil.«

Kljub temu da ste bili v slovenskem podjetju razmeroma zadovoljni, ste hrepeneli po več. Sledila je najpomembnejša odločitev v življenju, selitev na Finsko. Kako ste doživljali ta proces?

»Po mojih informacijah sem edini zaposleni v zgodovini podjetja Supercell, ki je službo dobil zaradi priporočila (smeh, op. a.). Nekdanji sodelavec pri podjetju Outfit7 je službo zamenjal pred mano, ko so tam iskali nekoga za podobno vlogo, kot sem jo opravljal v Sloveniji, je prijatelj predlagal mene. Po dveh spletnih razgovorih so me povabili še na pogovor na Finsko. Bil sem dokaj sproščen, saj sem vedel, da če bo šlo kar koli narobe, mi ne bo treba pakirati kovčkov in se preseliti. Na srečo ali nesrečo je bil razgovor zelo uspešen. Vse se je odvijalo izjemno hitro, v nekaj dneh med decembrskimi prazniki sem se lani moral odločiti, ali bom popolnoma spremenil svoje življenje.«

Gotovo pa ni bila odločitev samo vaša, verjetno ste vključili celotno družino?

»Na tej točki so vsi domači razumeli, da je to zame ogromna priložnost. Seveda na začetku niso vedeli, kakšno podjetje je to, ampak smo se o vsem odkrito pogovorili. Po tem je bilo vsem doma jasno, da je to najboljša možna priložnost zame. Verjetno ne obstaja drugo veliko podjetje, za katero bi  bil jaz tako primeren. Definitivno je bila to velika odločitev, ki smo jo morali sprejeti skupaj. No, sprejel sem jo jaz, ampak so me domači pri tem  podprli.«

Game Gang

Verjetno si bralci ne predstavljajo, za kakšnega giganta med razvijalci igric gre pri podjetju Supercell.

»Če se prav spomnim, je zadnja prodaja slovenskega podjetja Outfit7 znesla okrog dve milijardi evrov. Supercell ima na letni ravni nekje toliko prihodkov. Stvar, ki pa je mene najbolj pritegnila k delu, je relevantnost in dolgoživost njihovih iger. Denimo največja, na kateri delam tudi jaz, clash royale, ima več kot 100 milijonov mesečnih uporabnikov. To so nepredstavljive številke. Vedno znova me preseneti, da praktično vsak dan na vlaku vidim nekoga, ki igra našo igrico.

Tudi tu je odnos do delavcev podoben kot pri Outfitu7. Delodajalec sicer ima neka pričakovanja, a je to res zdravo delovno okolje. Če denimo naredim napako, jo je naredila celotna 'firma'. Po takšnih situacijah vedno steče pogovor o tem, kaj je bilo narobe, zakaj je do tega prišlo in kako lahko to v prihodnosti popravimo. Od tega gotovo lahko veliko odnesejo tudi običajna podjetja, ki se ne ukvarjajo z igricami. Na primer: nikoli nisem mogel razumeti, zakaj morajo delavci ostajati na delovnem mestu, če v enem dnevu opravijo vse svoje obveznosti pred iztekom osmih ur.«

Osebni arhiv

Nastopate tudi v vseh promocijskih videoposnetkih videoigre. Se vam je že zgodilo, da so vas ljudje prepoznali na ulici?

»Ena izmed oseb, ki je snemala te videoposnetke, je pred snemanjem zbolela. Zaradi mojih preteklih izkušenj na tem področju so me vprašali, ali bi poskusil tudi jaz. Nočem zveneti samovšečno, a sem v tem trenutku eden izmed obrazov igre na družabnih omrežjih. Seveda s tem pride tudi neka mera prepoznavnosti med igralci. Letos poleti sta me med sprehodom po Ljubljani ustavila dva najstnika in me v angleščini vprašala, ali bi se z njima fotografiral. Seveda sem jima najprej povedal, da sem Slovenec. Zame je to bil kar velik šok. Nepredstavljivo je bilo, da me nekdo v Sloveniji prepozna zaradi igrice, ki jo pomagam razvijati.«

Za Fince velja predsodek, da so hladni ljudje, za državo pa, da je vedno v temi. Kako doživljate tamkajšnje ljudi in njihovo kulturo?

»Ti stereotipi obstajajo z razlogom (smeh, op. a.). Seveda to ni konec sveta, a so ti kulturni trendi seveda prisotni in se opazijo. Ko sem se preselil na Finsko, sem ugotovil, da so življenje v podjetju in aktivnosti s sodelavci super. Ne morem se pritoževati niti nad Finci niti nad tujci, ki delajo tam. Življenje zunaj podjetja pa je bilo vsaj v začetku zame kar težko. Finci niso ljudje, s katerimi bi lahko na hitro navezal stike. To niso ljudje, ki bi se želeli družiti. Veliko časa sem bil bodisi s sodelavci bodisi sam. Ko sem prvič obiskal domač kraj in sem se moral vrniti na Finsko, mi je bilo res težko. Na letališču sem razmišljal, ali je vredno zapustiti vse stvari, ki jih imam v Sloveniji rad. Ponovno sem šel iz okolja, kjer sem bil obkrožen z družino in prijatelji, v okolje, kjer sem bil takrat sam.

Pexels

Dolgo je trajalo, da mi je uspelo navezati stike z domačini. Pri tem mi je zelo pomagala tamkajšnja Binkoštna cerkev. Tam sem našel prijatelje, ki niso bili sodelavci. Ko sem našel takšne prijatelje, več nisem bil osamljen. Seveda smo tudi s sodelavci postali kolegi in se družimo zunaj delovnega okolja. Ko te Finci spustijo v svoj krog, si zares njihov prijatelj. Postanejo bistveno bolj odprti, veliko dajo na to, da je prijateljstvo tisto pravo.«

Kaj vam je poleg kulturnega šoka na Finskem največji izziv?

»Jezik je katastrofalen. Ne moreš ga poslušati, ne moreš ga govoriti in ne brati (smeh, op. a.). Leto in pol sem na Finskem, pa poznam morda 40 besed, ki bi jih lahko ponovil, če bi mi nekdo grozil s pištolo. Tega jezika ni mogoče povezati z ničimer. Drug največji izziv je gotovo njihova hrana. Večina narodnih jedi vsebuje jelena in lososa. Sicer imam obe sestavini rad, a se obeh dokaj hitro naveličaš. Tu pa se veselje konča. Prestale stvari niso užitne, to ni samo moje mnenje, ampak mnenje praktično vseh tujcev tukaj.«