Osebni arhiv

Mateja Časar iz Martinja in Sašo Lovrenčič iz Ljutomera sta se v srednješolskih letih pogosto srečevala na hodnikih Ekonomske šole Murska Sobota. Takrat, kot pravita, še nista slutila, da se bo njuno poznanstvo razvilo v nekaj posebnega. »Sčasoma so se najini pogovori preko družbenih omrežij poglabljali, prijateljstvo pa je počasi preraslo v ljubezen,« se spominjata. Potovala sta skozi več faz, najprej sta bila le znanca, potem prijatelja, kasneje pa ugotovila, da jima je skupaj lepo.

»Bila sva še zelo mlada, zato sva si dala čas – da odrasteva, se razvijeva vsak zase in nato tudi kot par. Skupaj sva prestala šolanje, iskanje prvih zaposlitev, selitve, nove izzive in lepe prelomnice.« Dandanes pravita, da je bil vsak korak nova lekcija, vsaka preizkušnja pa nova priložnost, da se še bolj povežeta. »Danes lahko z gotovostjo rečeva, da sva odrasla skupaj in zrasla v partnerja, ki si stojita ob strani v vseh odtenkih življenja.«

Bilo je presenečenje

Zaročila sta se že pred leti, a je poroka morala počakati zaradi več pomembnih življenjskih dogodkov. Vmes se jima je rodila hčerka Lara, menjala sta službi, zgodila pa se je tudi epidemija koronavirusa. En vikend sta se nato s prijateljema podala na oddih v Koper. »S prijateljico sva stali na utrdbi Bastion, opazovali ladjice in uživali v pogovoru. Ko sem se obrnila, me je presenetil prizor, ki mi bo za vedno ostal v spominu. Sašo je klečal za menoj z rahlo tresočimi rokami in nasmehom na obrazu ter me vprašal, ali se želim poročiti z njim,« tako Mateja. Preplavila so jo čustva in brez pomisleka je rekla 'da'.

Osebni arhiv

Pred poroko sta imela še dekliščino in fantovščino. Fantje so vikend, poln zabave, smeha in prijateljstva preživeli v Puli, dekleta pa so Matejo presenetila na domu. »Odpeljale so me na divjo vožnjo po domačih krajih. Bilo je polno smeha, petja in miganja, zaključile pa smo v Dolencih, kjer smo plesale, prepevale in žurale do jutra.« 

Čustveno in veselo

Poročni dan je partnerjema organizirala poročna agencija, ki je upoštevala njune želje, vizijo in pričakovanja. Ocenila sta, da je bila to dobra odločitev, saj sta lahko v vsakem trenutku priprav in poroke uživala brez skrbi. Mateja in njena priča sta se na poroko pripravljali v Lovenjakovem dvoru, kjer je bilo kasneje tudi slavje, ženin pa na domu. »Vsak je bil na svoji strani, a imela sva enako misel, torej da naju bo kmalu povezala najina zaobljuba.«

Prvič sta se zagledala v cerkvi svete Trojice v Gornjih Petrovcih. »Srce mi je hitreje utripalo, ko sem stopala proti oltarju, kjer me je čakal moj bodoči mož. Ob meni je bil moj oče, ki me je vodil skozi življenje in me tega dne s ponosom predal nekomu, ki me bo vodil naprej.« Srečanja v cerkvi ne bosta pozabila, prav tako ne še enega ganljivega trenutka. Matejo je hčerka Lara pričakala ob poti do oltarja in pred njo trosila cvetje. »V ozadju je v živo zazvenela pesem Hallelujah, ki je s svojo nežno melodijo napolnila prostor s solzami sreče,« je dodala. 

Osebni arhiv

Sledil je civilni obred na prostem, nato pa še slavje, ki je bilo prežeto z veseljem, toplimo in nepozabnimi trenutki. »Posebej ganljivi so bili govori najinih prič in tašče, vsak od njih je spregovoril iz srca in naju ganil do solz,« pravita. »Tik pred prvim plesom so svatje, v skladu s tradicijo ukradli šopek, a to še ni bilo vse. V zabavnem vzdušju pogajanj so ukradli tudi ženina, kar je povzročilo še več smeha. Ko se je vse umirilo in so pogajanja uspešno zaključena, je končno napočil čas za najin prvi ples,« sta čustveno pripovedovala. Dodala pa sta še, da je bil ta trenutek poseben, počutila sta se, kot da bi obstajala le onadva, nežna melodija in ljubezen pa sta napolnili vsak kotiček prostora. 

Slavje je trajalo vse do zgodnjih jutranjih ur, vmes pa so ju presenetile še maškare. Zakonca Lovrenčič živita v Cezanjevcih, kjer skupaj s hčerko uživata v družinskem živžavu. Hvaležna sta vsem, ki so skupaj z njima soustvarjali njuno skupno pot, na kateri menita, da so najbolj pomembni spoštovanje, zaupanje, komunikacija in potrpežljivost. "Sašo zna vedno stati ob meni, ne glede na okoliščine," sklene Mateja. Njen mož pa pravi, da je pomembna vrlina Mateje zanesljivost, obenem pa vedno verjame v njiju in v to, da skupaj ustvarjata prostor, v katerem rasteta kot posameznika, par in družina. 

Osebni arhiv

Celotno zgodbo si preberite na naši spletni strani vestnik.si. Če želite tudi vi deliti svojo zgodbo, nam pišite na vestnik@vestnik.si ali prek naših družbenih omrežij.