Luka Alač

Ko se osebna izpoved preplete z močnimi besedili, ritmi R&B in rock energijo, nastanejo Frishki – glasbena zasedba iz Prekmurja, ki na sceno ne prihaja sramežljivo, temveč z glasno željo po ustvarjanju nečesa svežega. Taja, Tara, Sana in Andrej so s prvima izdanima skladbama S tabo in Srčev as že pokazali, da bodo njihove prihodnje skladbe izjemno raznovrstne, načrtujejo pa tudi izdajo prvega albuma.

Če bi morali Frishke opisati nekomu, ki še nikoli ni slišal vaše glasbe, kako bi to storili?

Tara: »Začeli smo kot akustični trio. Ko se nam je pridružila še basistka Sana, smo zaplavali v pop-rock in R&B. Ustvarjamo predvsem osebnoizpovedne skladbe z močnimi besedili. Naši prvi izdani skladbi sta bili ljubezenski, naslednje pa bodo govorile predvsem o tem, kako mi gledamo na svet. Koncertno smo zelo raznovrstni, saj lahko odigramo kakšen zelo umirjen 'špil' ali pa energičen pop-rock koncert.«

Luka Alač

Kakšna je zgodba za nastankom Frishkih?

Taja: »Vse se je začelo na soboški gimnaziji, kjer me je glasbeni profesor Tomi povezal s Taro, za kar sem mu še danes hvaležna. Po številnih nastopih sva v soboškem Mikku imeli prvi samostojni koncert. Andrej se je ponudil, da nama pri kakšni skladbi ali dveh pomaga na bobnih, pa je nato ostal na odru cel koncert. Leto kasneje se nam je pridružila še Sana.«

Sana: »Najprej sem igrala zame res ogromen kontrabas. Tara me je vprašala, ali želim sodelovati v novi skupini, in priložnost sem takoj zagrabila. Na našem prvem srečanju smo se samo družili in pogovarjali o glasbi, drugo srečanje pa je že potekalo z inštrumenti v rokah.«

Luka Alač

Že med prvo in drugo izdano skladbo, S tabo in Srčev as, poslušalec lahko zazna kreativen in slogovni preskok. Lahko kaj takšnega pričakujemo tudi v prihodnje?

Tara: »To je bil tudi naš načrt. Srčev as je veliko bolj rokovski. Ljudem, ki pred obiskom koncerta raziskujejo našo glasbo, smo želeli pokazati, kakšen bend pravzaprav smo. Nismo hoteli že na začetku izdati dveh podobnih skladb, da nas ne bi slogovno ukalupili.«

Sana: »Ljudje lahko ob naši glasbi plešejo in pojejo, lahko pa se tudi jočejo ali zamislijo. Razpon motivov in čustev v naši glasbi je res širok, a ciljamo tudi na to, da bodo poslušalci našo glasbo kljub slogovni raznolikosti prepoznali kot Frishke.«

Katera pesem je bila prva, ob kateri ste začutili, da ste res pravi bend?

Taja: »Vse priredbe, ki smo jih preigravali, smo preuredili z aranžmaji, ki so izvirnike zares preobrazili. Ustvarili smo nekaj aranžmajev, ki so skladbam dodale čisto našo, Frishko noto.«

Sana: »V takšnih trenutkih vedno znova dobim enak občutek: 'O moj bog, to zveni tako bendovsko.' Prvič sem ta občutek dobila, ko smo preuredili eno izmed skladb pevke Billie Eilish – Billie Bossa Nova. Tu sem prvič začutila, da zvenimo zares svojevrstno in dobro.«

Osebni arhiv

Kdo v bendu je na vajah ali pa med snemanjem najbolj ležeren?

Vsi: »Sana!«

Andrej: »No, da Sani stopim malo v bran, na začetku je res bilo tako. Ampak zdaj je vedno odlično pripravljena.«

Sana: »Včasih sem celo doma pozabila bas. Res sem delala osnovne napake, a me prijatelji iz skupine vsak dan delajo boljšo. Oni mi dajejo tudi kreativno motivacijo.«

Taja: »Največja perfekcionistka, kar se tiče koncertov, je gotovo Tara. Kar se tiče snemanj, pa verjetno kar jaz.«

Tara: »Z izkušnjami smo vsi postali veliko bolj profesionalni. Gotovo pa mene najbolj skrbi, kako bodo videti koncerti.«

Andrej: »Te razlike med nami ustvarijo neko res lepo dinamiko. Na koncu je vse točno tako, kot mora biti.«

Kakšne so največje težave, ki ste jih do zdaj imeli pri poskusu preboja, in kako vi gledate na prekmursko glasbeno sceno?

Tara: »Dobiti minute na radijskih postajah je bilo res težko. Pri prvi skladbi odzivov raznih radijskih postaj sploh ni bilo, pri drugi nam je uspelo priti na radijske valove.«

Andrej: »Na prvo žogo deluje, da scena praktično ne obstaja, a je pod površino 'mainstreama' ogromno bendov, ki delajo dobro glasbo: Čarne marjetice, Match!, Ka te trga, Sp!cy … Da ni kreativnih mladih ljudi in bendov na naši sceni, preprosto ni res, gotovo pa primanjkuje dogodkov, ki niso veselica. Zato je tudi manj publike za takšne dogodke. Seveda, če bi bilo več dogodkov, bi bilo več tudi občinstva. Izjemi sta Klub prekmurskih študentov, ki se res trudi organizirati dogodke, in mladinski center v Gornji Radgoni.«