Za značko "kolumna" je 442 zadetkov
Prav vsi na tem svetu smo enako krvavi pod kožo in prav vsi bi morali imeti enake pravice in dolžnosti v primerjavi z drugimi. Žal vemo, da je biti drugačen v družbi še vedno predmet številnih razprav, včasih bi celo lahko rekli, da je biti drugačen še vedno nesprejemljivo.
Srčno rad bi videl uvedbo ekonomske politike, ki bi ob ohranitvi navzdol omejene višine plače, navzgor pa ne, rezultirala v simetrično distribucijo plač. Lahko si oddahnemo, da za formalno najvišjo državno funkcijo kandidira »antiestablishment« politik, ki ga predlaga stranka, ki je del glavnega »establishmenta«.
Ves čas smo razpeti med svobodo in redom, med spontanostjo in pravili.
Čeprav obleka ne naredi človeka, ker ga naredijo njegova dejanja, nekaj pove o njegovem odnosu in spoštovanju.
Pravijo, da je vsak izmed nas presek ljudi, s katerimi se druži in so okoli njega. Nevede prevzemamo drug od drugega dobro, tudi kaj slabega, se oblikujemo in določamo. Murska Sobota je pisano, multikulturno mesto, kjer priložnosti za stike z raznolikostjo ne manjka.
Vsem se nam je že zgodilo, da se ne moremo spomniti še tako banalnih reči kot, kje imamo ključe ali kje mobitel, so pa stvari, za katere se pričakuje, da jih poznamo in jih znamo. Po tistem šolskem pravilu "tudi, če te zbudijo sredi noči." Piše Nana Rituper Rodež.
Letošnji dopust sem po kar nekaj letih preživela povsem ležerno. Moja edina skrb je bila najti prost ležalnik na plaži ali ob bazenu ter nato brezskrbno uživati v vodi in ob njej, z vmesnimi premori za sladoled, kosilo in hladno pijačo.
Po golem naključju sem prejšnjo kolumno pisal ob koncu šolskega leta in jo naslovil z Juhuhu, počitnice so tu!, zdaj pa spet pišem te vrstice ob koncu počitnic, zato razmišljam, da bi prispevku po analogiji dal naslov Juhuhu, šola je tu! Ampak kako bi to prenesla ušesa bralcev – učencev, staršev, učiteljev? Nevtralno kot pri prvem naslovu ali morda kot privoščljivo ironijo, če ne že kar sadističen sarkazem? Vprašanje je seveda retorično.
Leto 2022 se je komaj prelomilo in že imamo občutek, da vemo, po čem si ga bomo zapomnili. Po vročini, požarih in vsem hudem, s čimer nas lahko tepe narava. Ne samo pri nas na sončni strani Alp. To bo gotovo tema kronistov celotnega planeta. Ob tem sploh ne zanemarjam vojne v Ukrajini. Ljudje tam se mi smilijo in še danes imam pred očmi starko, ki je rekla, da si želi zgolj miru in košček svežega in toplega kruha. Toda v Ukrajini se grejo igre veliki in če se odločijo za mir, bo v 24 urah vsega konec. Pri vremenu je zgodba drugačna.
Klevete ne prinesejo nič dobrega. Ne človeku, ki jih sproži, ne tistemu, ki jih širi dalje, še najmanj pa tistemu, ki v njih nastopa. A zdi se, da so ljudje, ki jih potrebujejo, kot potrebujejo zrak za dihanje.