Vestnik

(KOLUMNA) Če napol gola telesa žalijo visok občutek za moralo, potem mene motijo pimpeki, ki urinirajo ob vsakem grmu, ob katerem ne tvegajo, da jih ta pikne v glavico

Berem v hrvaški reviji prispevek o tem, da so se nekatere igralke, pevke, pa tudi starlete odločile, da ne bodo več nosile modrčka.

(KOLUMNA) Cona, ki je varna, a dolgočasna

Družbeno omrežje, na katerem sem bila nekoč veliko bolj aktivna z objavami, me je spomnilo, da sem bila pred štirimi leti v belgijski prestolnici. Prijateljica iz študentskih let, s katero sva bili tudi sodelavki, se je takrat odločila, da ima pri 30 letih dovolj rutine in odraslega življenja, dala odpoved v eni od evropskih institucij in se odpravila na pot okoli sveta.

(KOLUMNA) Vsi mi, vrhunski športniki in navadni smrtniki

Televizijski daljinec v roki, telo, zleknjeno na kavču za pregrešnih, a po svoje krepčilnih deset minut pred spanjem z glavo na paši, je pripeljalo do te zgodbe.

(KOLUMNA) Prava stena Triglava

Dogodek je tako pokazal, da niti Triglav, sveta gora Slovencev, ni varen pred političnim obračunavanjem na – ironično – najnižjem nivoju.

(KOLUMNA) Rotacija. Kaj je že to?

Joj, kakšno dobro zgodbo vam moram povedati. Najbolje, da to storim kar tukaj spodaj v lokalu.

(KOLUMNA) Mojih 2503 protiteles

Sem reden krvodajalec, tudi že priznanja rdečega križa sem prejel. Darovanja krvi se spomnim še iz časov, ko so nam za malico postregli s kuhanimi klobasami v majhni jedilnici transfuzijskega oddelka soboške bolnišnice, nato toplega obroka z jedilnika v bolnišnični kuhinji, ki nam ga je sicer lani odnesel ta zoprni virus. Zaradi virusa je šlo zdaj celo tako daleč, da nas po darovanju krvi pošljejo domov s suhim dnevnim obrokom.

(KOLUMNA) Ni treba biti sommelier, osnove pa je lepo poznati

Gost, ki mu je natakarica prinesla pivo, vpraša, kako se to imenuje. Ko končno skupaj pravilno slišita in izgovorita ime piva, gost vpraša še, od kod pivo izhaja. Natakarica ponovi, da iz lokalnega okolja, vendar da ne ve natanko, od kod.

(KOLUMNA) Pismo v steklenici

Že dolgo je od takrat, ko sem se prvič tukaj izkrcal, in medtem se je zunanja podoba otoka v mnogočem spremenila, dogradili so ceste, s kopnega so napeljali vodovod, priključili elektriko in postavili ulično razsvetljavo, tako da otok ni več v temi, a zdaj ni več ozkih in zavitih poti med kamnitimi zidovi, ki so se še ne tako davno ponoči izgubljale med vrtovi in oljčnimi gaji, kjer smo posedali v tišini in zrli v svetle, presvetle zvezde nad nami.

(KOLUMNA) Tuje je vedno slajše

Bolj kot na to, kako brezskrbno bomo preživeli tistih nekaj zasluženih dni na ležalniku na plaži, moramo sedaj razmišljati o tem, katera pravila veljajo za vstop v posamezno državo, katera potrdila moramo imeti pri sebi, da bomo izpolnili pogoje za prestop meje, pa tudi za nastanitev, ter predvsem o tem, pod kakšnimi pogoji se bomo lahko vrnili domov.

(KOLUMNA) Vsak je junak svojega romana

Poletje se začne, ko je na vrtu rdeč prvi paradižnik. Ko maturanti odpišejo zadnjo polo razvlečene mature in opravijo zadnji ustni zagovor. Pravo poletje se začne, ko mame zaradi vročine ne težijo več, da je treba takoj sleči mokre kopalke. Ko se ob cesti pojavijo plakati za nove okuse sladoleda. Ko vidimo prvi kombajn. Ko te prvič opeče po vratu, če kolesariš v trgovino. Ko se sladoled v škufki stopi, še preden ti ga uspe polizati. Najbolj pravo poletje je takrat, ko se ob popoldnevih pobirajo slive, ki so prezrele popadale po tleh. Najbolj pravo je takrat, ko popoldan zajame globoka migetajoča tišina, ki rumeno razbeljena leži nad pokrajino.

Rezultati iskanja