Maja Hajdinjak

V hiši Josefa Matla v Apačah, kjer je sedež Kulturnega društva Apaško polje, so zaznamovali spomin na dogodek izpred 80 let, ko so 13. januarja 1946 od tod nasilno izgnali nemško govoreče prebivalce, za katere se je takrat začela nekajtedenska kalvarija preživetja, čeprav je bilo druge svetovne vojne konec že nekaj mesecev prej.

Dogodek se je začel z odprtjem dvojezične razstave, avtorja katere sta predsednik društva Ivan Rihtarič in tajnik Jan Schaller, gre pa za prerez tisočletnega življenja apaških Nemcev. Njen namen je po Schallerjevih besedah na zanimiv način predvsem mladim predstaviti te zgodovinske dogodke, zato nameravajo pripraviti več obiskov in predstavitev. Razstava predstavi zgodovino naseljevanja Apaškega polja, življenje v Avstro-Ogrski in nato med obema vojnama ter po koncu prve svetovne vojne, posebej pa je predstavljen izgon apaških Nemcev z nekaj osebnimi zgodbami.

Maja Hajdinjak

Slovenska manjšina harmonično bivala z Nemci

Območje Apaškega polja so po ogrskem plenjenju v 10. in 11. stoletju novi posestniki Spanheimi začeli naseljevati z nemško govorečimi prebivalci. Celotno območje Apaškega polja je od zgodnjega srednjega veka do konca prve svetovne vojne pripadalo deželi Štajerski. Po prvi svetovni vojni je bilo na podlagi senžermenske mirovne pogodbe zamenjano za danes avstrijsko Radgono in dodeljeno Kraljevini SHS. Območje je bilo praktično do konca druge svetovne vojne v večinskem delu poseljeno z nemško govorečim prebivalstvom, zato je bil pogovorni jezik večinoma nemški, slovenska manjšina pa je po večini harmonično sobivala z nemško večino.

Prvič je moralo veliko apaških Nemcev zapustiti svoje domove 4. julija 1945, ko so jih deportirali v taborišče Šterntal v današnjem Kidričevem. S sabo so lahko vzeli le najnujnejše, v taborišču pa so delali v slabih razmerah in ob slabi hrani. Bilo je veliko smrtnih žrtev, saj je razsajal tudi tifus. Po intervenciji mednarodnega Rdečega križa in zaradi bližajočih se prvih povojnih volitev so konec oktobra morali taborišče razpustiti in apaški Nemci so se lahko vrnili na svoje domove. Nekateri apaški Nemci – begunci, ki so že živeli čez mejo v Avstriji, so proti koncu leta 1945 čez reko Muro ilegalno s čolni prihajali na Apaško polje, delno po svoje premoženje, delno pa so evakuirali svoje sorodnike. Dokončno pa so bili torej izgnani v začetku leta 1946.

Razstava

Spomin Waltraud Reich

Med številnimi prisotnimi na nedeljskem dogodku, med katerimi je bilo veliko potomcev nekdanjih prebivalcev Apaškega polja, je bil tudi veleposlanik Republike Avstrije Konrad Bühler. V svojem govoru je spomnil na tragični dogodek iz leta 1946, ko je več kot 2000 ljudi pod prisilo jugoslovanskih vojakov moralo zapustiti svoje domove. Deportacija je potekala s tovornjaki in v živinskih vagonih, zaradi mraza pa je takrat življenje izgubilo okrog 300 ljudi. Po večtedenski kalvariji so bili apaški Nemci, ki so preživeli, končno sprejeti v Avstriji, ki pa je izgnance sprva vračala. »Izgon apaških Nemcev, ki v resnici nikoli niso bili Nemci, temveč do leta 1918 Avstrijci, sodi med najtemnejša poglavja naše zgodovine. Spominjanje je moralna dolžnost: pomeni poimenovati krivice preteklosti, ohranjati spomin na žrtve in jim s tem vračati dostojanstvo. Spominjanje pa pomeni tudi sprejemanje odgovornosti – ne za preteklost, saj nihče od danes zbranih ni odgovoren za takratne krivice. Vsi pa nosimo odgovornost za prihodnost, ki jo lahko skupaj oblikujemo v dobro,« je dejal Bühler, ki je poudaril še, da Slovenijo in Avstrijo danes kot sosedi povezuje tesno in zaupanja polno partnerstvo, skupno spominjanje pa da je pomemben korak k spravi, »saj gradi mostove med ljudmi prek meja«.

Maja Hajdinjak

Prireditve se je udeležila tudi namestnica nemške veleposlanice v Sloveniji Julia ​Kohlheim, zbrane pa je nagovoril še apaški župan Andrej Steyer. Svojo osebno zgodbo je nato delila še živeča nekdanja nemško govoreča prebivalka Apač Waltraud Reich. Rojena je bila leta 1937 v Apačah, njena starša Alois in Anna Reich sta bila lastnika trgovine, ki je stala na današnjem parkirišču v neposredni bližini Matlove hiše. Ob izgonu je bila stara komaj 9 let, njeni sestri pa 12 let in pol ter 20 mesecev. O potovanju, torej kam gredo, otrokom niso povedali nič. Prepuščeni so bili skrbi mame in babice. Reichova se spominja potovanja z vlakom, ki se je po dveh tednih ustavil na Dunaju. Tam je potnike obiskal mednarodni Rdeči križ, ki jim je pomagal. Najprej so jih rešili uši, dobili pa so tudi nekaj tople hrane. Vlak je stal, se spominja Reichova, in niso vedeli, kaj bo z njimi in kdo sploh jim bo pomagal. Po nekaj dneh čakanja jim je bilo sporočeno, da se bo vlak vrnil v njihovo domovino. Toda mama tem govoricam ni verjela in tako je družina vlak zapustila ter ostala na Dunaju. Pametna odločitev matere jih je rešila pred veliko hujšim gorjem, ki je čakal ta vlak, saj je več deset ljudi med čakanjem v hudem mrazu in lakoti v Murakereszturu umrlo. Reichovim je ob izjemno močni volji matere in kljub velikim težavam uspelo v nekaj dneh priti do Gradca, kjer so jim sorodniki ponudili začasno prenočišče. 4. februarja so nato na odprtem tovornjaku prišli v Strass, kjer so jih sprejeli sorodniki in jih oskrbeli z vsem potrebnim za preživetje. Kasneje, ko se je dalo potovati v Slovenijo brez vizuma, je mama ponovno želela obiskati njihov dom v Apačah. Obiskali so nekaj slovenskih družin, s katerimi so imeli stike že od prej, kasneje pa so se v Apače še večkrat vrnili. Waltraud Reich še danes, v visoki starosti večkrat letno obišče te kraje in ljudi.

Odprtju razstave je sledila spominska sveta maša v dveh jezikih v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah, zatem pa še posvetitev križa in spominske plošče padlim domačinom.

Razstava

Obeta se kulturni in dokumentacijski center

Kulturno društvo Apaško polje je po nekajletnem mrtvilu s tem dogodkom začelo obujati spomin na nekdanje večinoma nemško prebivalstvo na tem območju in obudilo svoje poslanstvo. Društvo je ustanovila Roza Verbošt in mu predsedovala vse do smrti leta 2011, v vseh letih si je aktivno prizadevala za spravo med narodoma. Po njej je vodenje društva prevzel David Urbanič, delovanje pa je v tem času praktično zamrlo. Nedavno je bilo izvoljeno novo vodstvo, že omenjeni predsednik Ivan Rihtarič pa je prav gotovo prava izbira, saj je v širšem okolju znan kot strokovnjak, ki je svoje znanstveno delo posvetil predvsem Apaškemu polju in nasilnemu izgonu večinskega nemško govorečega prebivalstva januarja 1946. Ob tem je tudi predsednik Zgodovinskega društva Gornja Radgona ter član zgodovinskih društev v Celovcu in Gradcu. Za svoje delo je prejel nagrado dr. Antona Trstenjaka Občine Gornja Radgona, listino z zlatim grbom Občine Radenci in zlato priznanje ZOTK Slovenije.

Kot je dejal Rihtarič, bo pričujoča razstava potovala, zanjo je že kar nekaj zanimanja tudi iz Avstrije. V prihodnje v Matlovi hiši načrtujejo še vzpostavitev kulturnega in dokumentacijskega centra, pri čemer na tem mestu pozivajo vsakogar, ki hrani kakšen spomin ali fotografijo, da se vabilu odzove in s tem prispeva k ohranjanju spomina na apaške Nemce.