Pixabay

Niti razmišljal ne bi o vsak dan ugodnejših ponudbah, akcijah in popustih, če ne bi nekega sobotnega večera, ki se je že nagibal v noč, zazvonil telefon. Glas na drugi strani je hotel izvedeti, kakšno in čigavo storitev imam, takoj zatem pa predstavil ponudbo konkurenčnega podjetja, v imenu katerega je klical, in naštel vse ugodnosti, ki mi jih lahko zagotovi. Vljudno se mi je zdelo prisluhniti, a tudi povprašati po povezanih storitvah, seveda tudi to ni nikakršna težava, so mi zagotovili, le da je treba doplačati določen znesek. Preden sva se poslovila, sem si izračunal, da bi ostal na istem, če odštejem administrativne poti in zamenjavo kakšne aparature, kljub domnevno tako zelo ugodni ponudbi. Zgodbe s tem podjetjem še ni bilo konec. Vsakih nekaj dni je poklical kak nov glas in povprašal, ali bi si morda premislil. Dnevi v tednu in ure so bili poljubni, le nedeljo so izpustili. Končalo se je malce manj vljudno. Ko me je poklical tretji ponudnik istega podjetja, sem vprašal, kako so organizirani in ali si informacij o ponudbah ne izmenjujejo. Čudno je namreč, da te iz istega podjetja kličejo trije različni ljudje, ki si po vsem povedanem očitno informacij o potencialnih strankah ne izmenjujejo. Lahko pa se motim in je to njihova strategija.

Veselje ob tem, da sem se za nekaj časa znebil nadležnih klicev raznih ponudnikov, je bilo sila kratkotrajno. Čez dober teden so se začeli klici za vsa možna zavarovanja, po potrebi tudi takšno, ki bi teoretično zavarovalo še zlom noge, če bi si omislil polet na luno, da ne omenjam obljub o svetlobni hitrosti storitev, ki bi jih potencialno potreboval. Tudi pri teh ponudbah sem zasledil, da jih posredujejo različni ljudje. Koliko si izmenjujejo informacije, verjetno ne bom izvedel.

Domnevam, da podjetja pač najamejo storitve zunanjega izvajalca, telefonskega centra, ki v njihovem imenu ponuja, kar si najemnik storitve želi. Pri tem je seveda zelo sporna praksa izmenjevanje podatkov, ki sicer niso javno dostopni.

profimedia

Že davno mi je uspelo malce bolj podrobno poklepetati z gospo, ki je ponujala knjige v imenu neke založbe, mimogrede je klicala ob sila nenavadnih urah. Morda sva ravno zato poklepetala. Po malo tršem odgovoru mi je zaupala, da je njihov nabor podatkov zelo star. Odgovoril na to nisem, pri sebi pa pomislil, da to ne bo držalo, ker številka, na katero me je klicala, ni bila niti približno tako stara kot njihov nabor podatkov.

Z elektronskimi naslovi ni nič drugače. Nikoli nisem nikjer privolil, da posredujejo telefonsko številko ali elektronski naslov v namene oglaševanja in prodaje. Povsem namenoma teh podatkov tudi ni nikjer med javno dostopnimi. Skoraj na vsaki blagajni nam ponujajo kartice ugodnosti, nalepke, morda tudi čebelice in kakšno piko. Na vseh teh papirjih in obrazcih se sami odločimo, ali odkljukamo tisti člen o uporabi telefonske številke in elektronskega naslova v tržne namene partnerjev (kdor koli že so). Nisem jih. Nikoli. Kdo in kako si torej dovoljuje (saj vemo, da je prodaja) podajanje teh podatkov nekomu, za katerega nismo dali soglasja?

Koliko časa bo ta način deloval, ne vem, da ne govorim o prodajalcih magnetnih in še kakšnih zdravstvenih pripomočkov od vrat do vrat. Nasedemo morda res kdaj, a dolgoročno to ni ravno pametna strategija.

Pogrešam čase, ko je na vogalu ob koncu ulice stala prodajalna z mešanim blagom, za pultom je stal Tašek, kot smo Matijo klicali, prinesel želeno na pult in malo pokramljal, včasih tudi svetoval. Kartic ugodnosti in ličnih nalepk, ki ne služijo ničemur, pa res ni imel. Stric Jože je bil zavarovalni zastopnik, ki se je vsake toliko na kolesu pripeljal mimo, svetoval, kaj in kako naj zavarujemo, da nas ne bo preveč drago stalo. Ni imel avta višjega cenovnega razreda in zelo drage ure. Res pa je, da nepotrebnih reči nikoli ni svetoval in prodajal. Morda se je zato vedno vozil po vseh okoliških vaseh na kolesu.

Po časopis in žvečilne pa smo šli k stricu Gustiju, ki je imel edino trafiko v vasi. Poznal nas je po imenu in običajno tudi vedel, po kaj smo prišli.

Telefonsko, elektronsko in od vrat do vrat nadlegovanje omenjenih treh in še koga ni bilo potrebno. Radi smo jih imeli. Nihče od naštetih ni prodajal megle, sicer tudi strank ne bi imel. Pohvala od ust do ust je še vedno najboljša prodajna strategija, vsem ličnim in sodobnim oblikam navkljub.