Maja Hajdinjak

Aleš Ropoša s Trdkove je nedavno izdal svojo drugo zbirko kratkih zgodb. V njej je pod naslovom Pod napetostjo zbranih 18 zgodb, nekatere so že bile objavljene v zbornikih raznih literarnih natečajev, nekaj pa jih je povsem svežih. Knjigo je izdal zavod Volosov hram, uredil jo je Robert Titan Felix, ki je tudi avtor spremnih besed vseh štirih Ropoševih knjižnih izdaj. Poleg omenjene je leta 2020 izšla njegova prva zbirka kratkih zgodb Novo upanje, leto zatem pa pesniška zbirka Planet Goričko. Leta 2023 je izdal še pesniško zbirko z naslovom Slavospev.

Osebni arhiv

Od nogometa, poplav do migrantov

Zgodbe v novi zbirki zajemajo različne tematike in tudi zvrsti, pri večini avtor izhaja iz lastnih izkušenj in aktualnih dogodkov iz resničnega življenja, pri čemer se poskuša približati mladim. »Menim, da če želiš bralce privabiti, moraš pisati iz življenja, obenem pa mora pisanje vsebovati tisto nekaj, da se bralec med branjem nasmehne, v svoje zgodbe velikokrat vključujem tudi črni humor. Pišem o življenjskih stvareh, ki se sicer odvijejo v moji domišljiji, a bi se lahko zgodile v realnem času in realnih krajih,« pravi Ropoša.

Najstarejša zgodba v zbirki datira v leto 2016 in je bila napisana za občinsko glasilo Občine Kuzma Naše novine (Ropoša je tudi član uredniškega odbora), tema je delovna terapija v domu starejših občanov, kar je povezano tudi z njegovim poklicem in delom. Najdemo tudi športno zgodbo, ki je dokaj aktualna, saj opisuje zdaj že zgodovinsko nogometno tekmo med reprezentancama Slovenije in Kazahstana, ob tem pa še dogajanje na Kongresnem trgu v Ljubljani ob sprejemu nogometašev po evropskem prvenstvu.

Osebni arhiv

Iskanje Veronike je zgodba o iskanju pogrešane osebe, ki naj bi se dogajala pod tromejo, torej v avtorjevih domačih krajih, in je bila napisana v času epidemije. Aktualna zgodba je tudi Voda pod napetostjo, ki govori o avgustovskih poplavah leta 2023 skozi oči dispečerja, ki dela v operativno-komunikacijskem centru in sprejema klice. Tudi sam se znajde v kočljivi situaciji, ker je njegova hčerka v kampu, ki ga je zalilo, in ne ve, kaj se dogaja z njo.

Zelo aktualna je tudi zgodba Duh, ki opisuje prebege migrantov čez tromejo, kar se tudi zares dogaja.

Dogajalni prostor je poleg avtorjevih domačih krajev pogosto Ljubljana, kjer je študiral, tako denimo zgodba Prekmurje v mojem spominu govori o zdravstvenem delavcu, ki že vrsto let dela v prestolnici, naključni pogovor z nekim pacientom pa sproži razmislek o domačih krajih. V knjigi najdemo tudi poskus grozljivke, zgodbo z naslovom Taksist, kjer je glavni protagonist serijski morilec.

Osebni arhiv

Žanr kratkih zgodb mu je blizu

Aleš Ropoša piše že od malega, njegova prva literarna objava je bila v Vestniku, ko je obiskoval 2. razred osnovne šole. Že v tistem času je sodeloval na raznih literarnih natečajih, pisal in urejal šolsko literarno glasilo Trobentice, v srednji zdravstveni šoli pa tudi njihovo literarno glasilo Utrinki in šolsko kroniko. Povezoval je razne šolske proslave, ob maturantskem plesu pa je napisal priložnostno pesem, ki so jo uvrstili v program. Med študijem na zdravstveni fakulteti v Ljubljani je bilo časa za ustvarjanje zelo malo, pravi, so pa nastajale razne pesmi, ki jih je objavljal na družbenih omrežjih. Leta 2017 se je začel prijavljati na literarne natečaje po vsej Sloveniji, večkrat se je udeležil tudi literarnih delavnic. Tega je zdaj nekoliko manj zaradi službe – zaposlen je kot osebni asistent pri Društvu paraplegikov Prekmurja in Prlekije –, se pa zmeraj rad odzove povabilom na nastope.

Največ ga v goste povabijo osnovne šole ob slovenskem kulturnem prazniku, pa tudi na literarnem večeru svoje nekdanje srednje šole je že kar stalni gost. Nazadnje je nastopil ob 100-letnici PGD Kuzma s priložnostno pesmijo, ki jo je napisal posebej za ta dogodek. Poleg omenjenega se ukvarja tudi z gasilstvom in je tajnik PGD Trdkova.

Osebni arhiv

Kljub nedavno izdani zbirki že nastajajo novi zapisi. »Moja največja želja je, da bi nekoč nastal roman, ampak roman je reka besed in za pisanje potrebuješ čas. Temo že imam izbrano, ampak naj ostane skrivnost. Bo pa verjetno prej izšla še kakšna zbirka kratkih zgodb, ker me ta žanr zelo privlači. Mikalo me je napisati tudi kakšno zgodovinsko zgodbo, ampak ker nimam dostopa do vseh podatkov in ker to zahteva čas, mi do sedaj še ni uspelo. Obstajajo sicer kratke črtice, v eni od teh opisujem poroko moje babice leta 1972. Za tisto zgodbo sem dobil priznanje na literarnem maratonu Rdeča jabolka v Ajdovščini,« pove in doda, da okolje ni preveč naklonjeno literarnim ustvarjalcem, tudi zaradi pomanjkanja založb.

Prav zato se, kolikor mi le dopušča čas, udeležujem literarnih natečajev, saj če prideš med najboljše, obstaja možnost knjižne objave in s tem večje prepoznavnosti, morda se ti odprejo tudi vrata do večjih založb. Literarno ustvarjanje me je sicer naučilo, da je treba biti potrpežljiv in se pojavljati tu in tam, kolikor je pač priložnosti.