Občina Puconci

»Veste kaj, ne morem verjeti, da sem res stara sto let. Mislim si, kako je to mogoče, da sem jaz preživela toliko let, vsi drugi moji pa so že pokojni,« nam ob obisku v enoti doma starejših Elizabeta pri Svetem Juriju, kjer biva od lanskega oktobra, pove Angela Kosednar iz Mačkovec, ki je 19. avgusta dopolnila sto let.

Stoletnica, ki se je razveselila novice, da jo bomo obiskali in o njej napisali prispevek za Vestnik, ki ga je vse od mladih nog pa do odhoda v dom redno prebirala, nas je pričakala vedra in nasmejanega obraza. Čeprav zaradi težav z desnim kolenom več ne hodi, redno skrbi za razgibavanje rok in nog, vselej pa je tudi rada urejena. Tudi pred našim obiskom se je pogledala v ogledalo, se počesala in si namestila trak za lase. »Vedno sem bila rada lepa. Moram pa se pohvaliti, da sem bila že od malih nog tudi razgledana, kar imam verjetno po dedku, ki je bil pameten, dober, zvest in pobožen človek. Iz nič je ustvaril našo domačijo, ko je prišel iz Avstrije. Postavil je hišo, mlin, imeli smo tudi oljarno,« pripoveduje Kosednarjeva.

Občina Puconci

Učila se je za kuharico

Kot otrok je s staršema in tri leta mlajšo sestro živela v Mačkovcih, kjer je pomagala na domačiji in si močno želela, da bi se lahko izučila za neki poklic. Šola ji namreč ni povzročala težav, vse od petega razreda je bila odlična, njeno zavzetost za šolo je prepoznala tudi teta. Ta je Angelinemu očetu predlagala, da jo pošlje v gimnazijo, saj se pridno uči, vendar je oče odvrnil, da je doma zanjo dovolj dela.

»Sem pa po koncu osnovne šole dobila priložnost delati na marofu gospodarja Benka v Mačkovcih. Pet mesecev sem se v kuhinji pri zelo prijetni kuharici, ki je prišla z Dunaja, učila kuhati, takrat pa je prišla vojna, v kateri so gospodarja Benka odpeljali in ga ustrelili. Takrat je bilo konec mojega učenja za kuharico, morala sem nazaj na domačijo,« pove.

Nataša Juhnov

Oče jo je vmes poslal na sezonsko delo na Madžarsko, pa v Nemčijo, za eno leto je šla v Kranj, kjer se je zaposlila kot gospodinja, nato pa se ji je po posredovanju sestre le ponudila priložnost za nadaljevanje šolanja. Na klasični gimnaziji v Ljubljani, kamor je bila sprejeta, so izvajali petmesečni tečaj za kuharico, ki ga je Kosednarjeva opravila, nato pa se je vrnila v rodno Prekmurje, kjer se je ponovno zaposlila na posestvu nekdanjega gospodarja Benka. Tam so imeli namreč gostilno, kjer je kuhala. Opravila je tudi praktični izpit in tako pridobila poklicno kvalifikacijo za kuharico.

Vodila Pindžo

»Pri Benkovih so imeli tudi mesnico in trgovino z mesnimi izdelki, zaradi vse večjega števila odjemalcev pa so se odločili zapreti kuhinjo in gostilno ter povečati prodajalno. Zaposlene so nas takrat razporedili, jaz sem bila dodeljena k Zvezdi. Ko sva se s šefom že vse dogovorila o začetku dela, sta me naslednji dan obiskala dva mlada natakarja ter mi povedala, da v nekdanji gostilni Central iščejo kuharico, saj se bo dotedanja upokojila. Tako sem tam postala kuharica in tam dočakala upokojitev,« pove sogovornica.

Profimedia

S ponosom pa poudari tudi, da sta z možem, ki je takrat delal v Diani, štiri leta vodila gostinsko podjetje Pindža. »Še danes se spomnim, kako je v Vestniku pisalo, da je prvič v zgodovini Pindža napredovala, spet drugič, da se tam rojevajo milijoni. Res je bilo tako, toliko denarja se je tam vrtelo, saj smo imeli številne izletnike, tuje goste, ogromno gostij, vsako soboto živo glasbo. Zelo dobro nam je šlo,« se takratnih časov spominja stoletnica. Ko je mož zbolel, se je Kosednarjeva vrnila v Central, kjer je ostala do svojega 59. leta, ko se je upokojila.

Postala je njihova »momik«

Življenje Angele Kosednar, ki je ves čas rada brala, kuhala, pekla, šivala gobeline, po upokojitvi skrbela za vrt in hišo, je imelo številne lepe trenutke, je pa bilo prepleteno tudi s težkimi dogodki. Njena tri leta mlajša sestra je po hudi bolezni umrla v 23. letu. Bila je že poročena in tako je mož ostal sam z dvema hčerkama, starejša je bila stara tri leta, mlajša pa le pet mesecev. »Sama takrat še nisem bila poročena, saj me fantje niso kaj preveč zanimali. Je pa nato od moje pokojne sestre tašča vztrajala, naj se poročim z njenim sinom, torej s sestrinim možem, saj da otroci ne morejo biti sami. Tako so mi svetovali tudi drugi in čeprav se sprva za ta korak nisem mogla odločiti, sva se nato leta 1952 le poročila.«

Istega leta se jima je rodila hčerka Dragica, leta 1954 še sin Boris, ki pa sta oba prav tako že umrla – hčerka v 65. letu, sin pa v 35. letu. Angela ima tako sedaj še dva krvna vnuka, ki je ne obiskujeta, ima pa zato svoje otroke in vnuke, kot jim pravi, po sestrini strani. Ti so po sestrini smrti postali njena družina, skupaj so tudi živeli in odraščali, »momik«, kot ji pravijo vsi domači, pa se je zanje vse življenje razdajala.

Občina Puconci

»Še to vam povem. Enkrat sem v Vestniku prebrala šalo, v kateri je pisalo, da kdor veliko joče, dolgo živi. Zame očitno to drži,« nam je smeje povedala jubilantka ter dodala, da se nikakor ne počuti toliko stara. Njene radoživosti, pozitivne naravnanosti, predvsem pa neverjetnega spomina so veseli tudi vsi njeni, ki babico v domu za starejše redno obiskujejo in z njo preživljajo dragocene trenutke.