Vestnik
© 2025 Podjetje za informiranje d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 1 min.

S tribune: Bratje z igrišča


Damjana Nemeš
14. 6. 2025, 19.25
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Res je občudovanja vredno, kako se lahko neki tujec, ki le opravlja svoje delo, tako zelo poistoveti z državo, ki ni njegova domača, ter ob vseh lepih in težkih trenutkih diha skupaj z igralci in navijači.

Screenshot (60).png
Posnetek zaslona
Bratje z igrišča

Sredi maja je luč sveta ugledala športna serija v šestih delih, ki nosi ime Bratje z igrišča. Govori o slovenski moški odbojkarski reprezentanci, njenih začetkih, vzponih in padcih, o strasti, predvsem pa o posameznikih, ki so za ekipno dobro presegli kdaj pa kdaj velik ego ter se še bolj povezali. Ne nazadnje je to, ob trdem delu na treningih in tekmah, vodilo do številnih uspehov in mejnikov ter navijaške evforije.

Je pa tudi zgodba o tistih, ki na igrišču niso vidni, a so eden ključnih elementov za vse uspehe. To so selektorji in drugi člani strokovnega štaba, ki stojijo reprezentantom ob strani v vseh pogledih. Po ogledu serije, ki gledalcev ne more pustiti ravnodušnih, bi izpostavila predvsem enega selektorja, Romuna Gheorgheja Cretuja. Avgusta 2022 je le dobra dva tedna pred svetovnim prvenstvom na domačih tleh prvič vodil trening slovenske izbrane vrste, njihova skupna pot pa se je nadaljevala vse do olimpijskih iger in tam doseženega petega mesta, vmes so nanizali še številne druge uspehe.

odbojka, odbojkarska-zoga
Pixabay
Fotografija je simbolična.

Pot do tja je od vseh zahtevala ogromno dela, veliko je bilo veselja, sreče, odrekanj, tudi razočaranja in solz žalosti. V vsem so bili skupaj, čeprav je le malo manjkalo, da bi se s selektorjem hitro razšli. Vendar je bil ravno Cretu pričakovano tisti razumen glas, ki je odbojkarje postavil na realna tla, jim zbistril glave ter jih še bolj povezal. Poleg selektorske vloge, ki jo je opravljal, se je moral velikokrat postaviti tudi v vlogo psihologa ali očeta.

Bolj kot vse našteto pa me je fascinirala njegova strast do tega športa in pripadnost v času vodenja slovenske reprezentance, kar se je videlo ob njegovem proslavljanju domala vsake dosežene točke, ob vseh uspehih in tudi neuspehih, ko se je razjokal kot majhen otrok. Tudi po zadnjih olimpijskih igrah je na družbenem omrežju zapisal, da zanj največ šteje to, da je lahko postal član te slovenske družine. Res je občudovanja vredno, kako se lahko neki tujec, ki le opravlja svoje delo, tako zelo poistoveti z državo, ki ni njegova domača, ter ob vseh lepih in težkih trenutkih diha skupaj z igralci in navijači.


© 2025 Podjetje za informiranje d.o.o.

Vse pravice pridržane.