Osebni arhiv

Goričanec je član laboratorija za informatiko, član uredniškega odbora mednarodne revije, ki se osredotoča na posebne vidike, povezane z informacijsko varnostjo, član programskega odbora različnih konferenc s širšega področja računalništva in informatike, prav tako je recenzent pri več znanstvenih revijah. Njegova strokovnost, predvsem pa zagnanost in predanost so mu prinesli številne nagrade, med drugim svečano listino UL za izjemne pedagoške in raziskovalne dosežke ter posebno priznanje za izjemen raziskovalni dosežek na FRI, kjer je postal tudi naj... asistent po izboru študentov visokošolskih programov. Kljub naštetemu ostaja skromen in svojih dosežkov ne obeša na velik zvon. S Fujsom, ki ga je od nekdaj zanimala tudi medicina, smo se pogovarjali o njegovem navdušenju nad računalništvom in informatiko, o raziskovalnem delu in umetni inteligenci, pa tudi o tem, ali se lahko zaradi sfere, v kateri deluje, sploh kdaj popolnoma odklopi.

Osebni arhiv

Kdaj ste se navdušili nad računalništvom?

»Po končani osnovni šoli, ki sem jo najprej obiskoval na podružnici v Markovcih, nato pa s šolanjem nadaljeval na matični šoli v Šalovcih, sem se vpisal na Srednjo zdravstveno šolo Murska Sobota, saj je bila moja prva želja študirati medicino. Za ta študij bi seveda moral opraviti splošno maturo, kar pomeni, da bi moral po koncu srednje šole opravljati maturitetni tečaj, to pa bi mi vzelo eno leto. Takrat sem se odločal, kaj bi lahko drugega študiral, pa sem začel gledati predmetnike in nekako me je najbolj pritegnila informacijska varnost. Računalništvo me je namreč navduševalo že v osnovni šoli, čeprav na žalost nismo imeli veliko s tem povezanih predmetov. Tako sem se vpisal na fakulteto za varnostne vede Univerze v Mariboru, kjer sem zaključil dodiplomski in podiplomski študij, doktorat iz računalništva pa sem nato vpisal na fakulteti za računalništvo in informatiko. V Ljubljani sem tako že enajsto leto, saj sta se tudi prvi stopnji študija izvajali tam. Vse ostalo je, lahko rečem, zgodovina.«

Kako težko je bilo nadoknaditi vso to znanje, potrebno za študij? V srednji šoli ste bili namreč v povsem drugih vodah, kot ste sami dejali, tudi sicer v izobraževalnem sistemu do študija razen nekih osnov niste imeli stika z računalništvom.

»Nekako sem se poskušal učiti sam, kaj sem pogledal pri prijateljih, ki so to že študirali. Vsekakor pa je lažje, če imaš strukturiran predmetnik. Če tega ni, moraš informacije sam filtrirati. Kar je po svoje tudi dobro, saj iščeš stvari, ki te dejansko zanimajo. Zdaj, ko imam to izkušnjo, lahko povem, da ni bila enostavna, vendar pa bi verjetno isto rekel, če bi imel drugačno izkušnjo.«

Marca bo minilo eno leto, odkar ste pridobili doktorski naziv. S čim ste se ukvarjali v doktorski disertaciji?

»Tema je bila povezana z informacijsko varnostjo. Če pogledava na najinem primeru: pogovarjava se po zoomu, ki ima neke svoje tehnične mehanizme, ki skrbijo za varnost. Ko pride do zlorabe sistema, je največkrat v ozadju človeški faktor. Pri tem gre lahko za malomarnost ali namero. Mi smo naredili model, kjer skušamo nasloviti oba vidika in izboljšati informacijsko varnost, testirali pa smo ga na enem mednarodnem vzorcu. Vloženega je bilo veliko dela, ki je zahtevalo tudi veliko časa. Študij je namreč zasnovan tako, da opravljaš prvi dve leti še izpite, s katerimi zbereš zadostno število kreditnih točk, nato sledi raziskovalno delo za problem, ki ga izluščiš že v prvem letniku, nato pa ga skozi vsa leta študija naslavljaš. Ideja je, da si inovativen in imaš znanstveni doprinos, kar pa je seveda odvisno od več faktorjev. Najprej si moraš zastaviti metode, s katerimi prideš do rezultata, najboljše pozitivnega, saj je dandanes negativne rezultate težko objaviti, nato sledi še objava članka v znanstveni reviji.«

Ste si vedno želeli pridobiti doktorski naziv ali je bil ta le posledica vaše želje po raziskovalnem delu?

»Nekako tako. Želja po raziskovalnem delu je vedno bila, o doktoratu nisem nikoli toliko razmišljal. Če bi imel možnost, ne vem, če bi se znova podal v to, saj je res potrebnega veliko dela. Če bi se torej lotil le raziskovalnega dela, bi imel veliko več časa na razpolago, ker pa sem moral to kombinirati še s pedagoškim delom in vajami, je imel dan včasih premalo ur. Res pa je, da moraš objavljati tudi strokovne članke, če želiš imeti kariero oziroma delati na fakulteti. Tudi zaradi habilitacije sem potreboval doktorat.«

Osebni arhiv

Vaša želja je torej ostati zaposlen na fakulteti?

»Na kratki rok zagotovo, na dolgi rok pa še težko povem. V zadnjem času vse bolj namreč razmišljam tudi o tujini. Za pridobitev docenture, ki nato vodi do izredne in redne profesure, moraš vsaj tri mesece gostovati v tujini. Lani poleti sem bil na Irskem, tam so delovni pogoji in plača bistveno boljši kot pri nas. Seveda ni nujno, da bo tudi na dolgi rok tako.«

Med vrsticami je razbrati, da si želite postati profesor.

»Motivacij za to je več, eno je vsekakor plača, še bolj pa to, da bi s pridobitvijo naziva profesor imel manj pedagoškega dela. To seveda ne pomeni, da me pedagoško delo ne veseli, ampak sedaj kot asistent moram opraviti več teh ur in mi jih ostane manj za raziskovalno delo. Na splošno me raziskovanje zelo veseli, prav tako je dejstvo, da je določena univerza dobra toliko, kolikor so dobri njeni raziskovalci. Vse to je torej povezano.«

Kako je računalništvo po vašem mnenju cenjeno v splošni javnosti in pri odločevalcih? Vemo, da brez tega današnji svet ne bi mogel več normalno delovati.

»Drži, s tem smo že obkroženi do te mere, da tega več ne vidimo kot nekaj posebnega. To je tako, kot je bila včasih klimatska naprava v avtomobilu, torej neki izum, ki pa je sčasoma postal povsem samoumeven. Človek si s pomočjo tehnologije, s pomočjo računalništva marsikatero stvar olajša, komunikacija lažje steče, tako da lahko rečemo, da je v javnosti to dobro sprejeto. Težko isto rečem za odločevalce. Vsi pravijo, kako pomembna je ta sfera, vendar se vanjo kaj dosti ne vlaga. Pri tem imam v mislih vlaganja v kadre, v infrastrukturo, kjer nas prehitevajo tudi sosednje države. Tudi v politiki je tako. Če bi v državnem zboru pogledali poslance, zna verjetno vsak klikati po računalniku in opravljati osnovne stvari. Če pa bi katerega vprašali o razvoju programske opreme, pa bi se večini, da ne bomo komu delali krivice, tu ustavilo. Temu primerno je torej računalništvo tudi cenjeno.«

Osebni arhiv

Vam je zaradi tega kdaj žal, da ste se podali v te vode?

»Ne, nikakor. Dobra stvar računalništva je njegova interdisciplinarnost, kar pomeni, da lahko najdeš svoj raziskovalni prostor, skoraj kjer koli si želiš. Seveda potrebuješ pri tem tudi znanja drugih strokovnjakov, ki te usmerjajo, vendar se da vse povezovati. Res pa je, da je že znotraj računalništva ogromno nekih podvej, kjer so skorajda vsakodnevno neke novosti. To je podobno kot novinarstvo, kjer moraš biti vedno na tekočem. Tudi pri nas je tako, da moraš spremljati razvoj, ki poteka preveč hitro. Tu morda nastane problem, ker moraš iz obilice informacij izluščiti tiste prave.«

Kot strokovnjaka s tega področja vas moram vprašati, kako gledate na umetno inteligenco. Zdi se, da vse bolj obvladuje naš svet, čeprav smo na obeh straneh te zgodbe ljudje – tako tisti, ki so jo ustvarili, kot tisti, ki jo uporabljamo.

»Razvoj se tu zagotovo najbolj pozna. Samo če se ozremo na naša osnovnošolska leta, smo imeli mobilne telefone, s katerimi smo lahko le klicali ali pošiljali sporočila. Dandanes lahko s prosto dostopnimi orodji napišemo seminarsko nalogo, ne da bi pri tem kaj prebrali, pa je to le en v vrsti primerov. Problem, ki ga je treba tu izpostaviti, je ta, da lahko postanemo možganski maloposestniki, če se polenimo in se preveč zanašamo na umetno inteligenco. Po eni strani pravim, da je zato dobro, če se jo prodaja kot potencialno nevarnost. Vsa umetna inteligenca namreč za svoje delovanje potrebuje ogromno podatkov, s katerimi jo naučimo, kako naj deluje. Kako ta model naredimo, je odvisno od podatkov, ki mu jih damo. Če torej želimo narediti model, ki bo delal nekaj slabega, ga lahko zmanipuliramo s podatki. S tega vidika je to zelo zaskrbljujoče. Pa drugi strani pa nam umetna inteligenca omogoča, da lahko z raznoraznimi modeli analiziramo ogromno količino podatkov, konec koncev je tudi lepo, če ti razvoj na področju umetne inteligence lahko ustvari dodano vrednost na drugih področjih. Osebno ne bi rekel, da je umetna inteligenca nekaj strašljivega, seveda pa je odvisno od tega, kdo jo dobi v roke.«

Že na začetku je bilo omenjeno, da prihajate z Goričkega. Kolikokrat se vračate v domače kraje?

»Pridem nekajkrat na leto, na vsaka dva ali tri mesece. Šel bi večkrat, vendar je vedno kaj za delati. Ne upam namreč niti pomisliti, kdaj sem bil v zadnjih desetih letih za vikend prost oziroma brez dela. Skoraj največ dela ob koncih tedna je namreč raziskovalnega, saj imam takrat svoj mir in se temu lahko bolj posvetim.«

Koliko kariernih možnosti pa je sploh v Pomurju za ljudi vašega kova?

»Nedavno sva se z direktorjem informatike pri Slovenski industriji jekla, ki je pri nas na fakulteti predaval, pogovarjala, koliko podjetij je sploh v Pomurju, ki bi se posvečala izključno računalništvu. Mislim, da sva naštela le dve. Seveda obstajajo visokotehnološka podjetja, ki zaposlujejo programerje, vendar pa se izključno z razvojem in programsko opremo ukvarja le peščica. Možnosti seveda so, saj za to potrebuješ le prostor in ljudi, drugo vprašanje pa je, kako tak kader pritegneš. Seveda je tu potem še drug vidik. Pomurje ima vsekakor svoje prednosti, vendar ti ob morda manjši količini socialnega življenja lahko zmanjka motivacije.«

Če ostaneva pri besedi motivacija, kaj je tisto, kar vas v prostem času, kolikor ga seveda imate, motivira oziroma veseli? Kdo ste, ko vam kljub vsemu uspe pustiti službo nekoliko ob strani?

»Če se nekoliko pošalim, bi rekel, da 'nitko i ništa', in to mi ustreza. Res se namreč težko odklopim, saj vsak dan mislim na to, kaj imam še za postoriti, katere ideje bi še lahko realiziral. Tako nimam niti posebnih hobijev. Tu in tam se, ko mi čas dopušča, odpravim na tek, saj poskušam biti vsaj malo športno dejaven. Tudi knjige rad berem, vendar ne leposlovnih, ampak bolj strokovne. To je za dušo. Ko pa pridem domov v Prekmurje, se res poskušam odklopiti, obiskati prijatelje, čeprav to potem tudi ni povsem čas zame. Seveda bi si želel več prostega časa, več hoditi okoli, vendar moram za to narediti določeno selekcijo. Ta občutek, kdaj bom lahko dal kakšno stvar na stran, še čakam.«