Denis Malačič o poti življenja, ki spremeni človeka
Prvič sem se na Camino odpravil pred šestimi leti, ko sem le nekaj tednov po zdravljenju raka zakorakal po portugalski poti. Drugi Camino, znamenito francosko pot, sem prehodil tri leta kasneje. Z zadnje, Primitiva, sem se vrnil pred kratkim.
Pravijo, da je toliko razlogov za romanje, kolikor je romarjev. Vsak od nas nosi svojo zgodbo, tisto notranjo iskro, ki nas odžene stran od vsakdana, nam obuje pohodne čevlje, naloži nahrbtnik na ramena in nas povabi na pot v neznano.
Če se na Camino podaš sam, izziv postane še večji. Pot se prelevi v ogledalo: pokaže ti tvoje moči in slabosti, nastavi ti ovire in preizkušnje, a hkrati podari občutke svobode, lahkotnosti in trenutke, ki so plod izključno tvojih odločitev. Brez prilagajanj, brez pritiskov, brez filtrov. Le ti, narava in kilometri, v katerih znova in znova premlevaš svoje misli.
Camino Primitivo, znan kot Originalna pot, je bil moja tretja izkušnja Jakobove poti. Prvič sem se na to pot odpravil pred šestimi leti, ko sem le nekaj tednov po zdravljenju raka zakorakal po portugalski veji. Drugi Camino, znamenito francosko pot, sem prehodil tri leta kasneje. Z zadnje, Primitiva, sem se vrnil pred kratkim. Moj osebni števec prehojenih kilometrov se je ob vseh teh odisejadah ustavil pri 1950. Številka sama po sebi ni pomembna, pomembno je, kar se zgodi vmes. Toliko zgodb, srečanj, občutkov, da bi lahko o tem napisal knjigo.
Vsak Camino ima svoj značaj. Portugalski me je prevzel s čudovitimi obalnimi potmi, kjer ti družbo dela Atlantski ocean. Francoski me je očaral s pšeničnimi polji, ki so te s svojo monotono neskončnostjo prestavljala v pravo puščavo. Primitivo pa je tisti, ki me je očaral z razgledi. Velja za najtežjega – s svojimi strmimi vzponi in spusti, z največ višinskimi metri, a hkrati postreže z najlepšimi prizori.
Asturija in Galicija razkrivata spektakel narave: planota Hospitales, kjer se med zamegljenimi hribi sprehajaš ob čredah krav in divjih konj; Grandas de Salime s svojim mogočnim jezom; Lugo s srednjeveškim obzidjem, ki še danes ščiti srce mesta; in na koncu Santiago de Compostela s svojo katedralo, ki te prevzame z neizrekljivo močjo, ko po dneh hoje prvič stopiš na trg pred njo.
Ko končaš teh trinajst dni hoje in 320 kilometrov poti, Camino ponudi še eno možnost: nadaljevanje do Coste da Morte – obale smrti. Dodatnih 130 kilometrov, ki te popeljejo do dveh točk z oznako 0,0 km. Do mistične Muxíe in do Finisterre, rta ob »koncu sveta«. Tam sem stal točno na dan obletnice, ko sem pred sedmimi leti izvedel, da imam tumor. Takrat sem si v tišini zdravniške ordinacije obljubil, da bom nekoč prehodil Camino. Če bi mi kdo tedaj rekel, da ne samo da mi bo uspelo, ampak da se bom v nekaj letih nanj vrnil še dvakrat, mu ne bi verjel. A – zgodilo se je.
Camino je zame več kot romarska pot. Je pot življenja, na kateri vsak korak pomeni odločitev, vsaka bolečina spominja na preizkušnje, vsak razgled pa odpira hvaležnost. Če sem na prvem Caminu iz hvaležnosti, da sem premagal bolezen, jokal vsak dan, sem na drugem iskal mir. Na tretjem pa sem preprosto užival v ljudeh, naravi in trenutkih, ki so mi bili podarjeni.
Morda se sliši kot kliše, a Camino resnično spremeni človeka. In čeprav se s poti vedno vrneš domov, delček tebe tam ostane za vedno. Pot te oblikuje, te uči potrpljenja, ponižnosti, hvaležnosti in predvsem – vere vase.
Kaj pa vi? Kaj je vaš razlog, da si še niste obuli pohodnih čevljev, oprtali nahrbtnika in stopili na pot, ki vas bo spremenila?
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
