Osebni arhiv

Jure Šimonka je študent četrtega letnika Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Prihaja z Razkrižja, kjer je pri šolskem dramskem krožku dobil prve izkušnje z igro, odločitev o poklicu pa je dokončno padla na ljutomerski gimnaziji. Mladi igralec je v preteklem letu prejel več odmevnih nagrad, mi pa smo se z njim pogovarjali o ciljih in o tem, kako se je uveljaviti v slovenskem umetniškem prostoru.

Kdaj sta vas začeli zanimati umetnost in igra?

»Že v otroštvu. Smo velika družina in zdi se mi, da sem bil v njej vedno nekakšen klovn, ki je pripravljal predstave in pripovedoval šale na družinskih srečanjih. Na Osnovni šoli Janeza Kuharja Razkrižje sem nato sodeloval pri dramskem krožku, na proslavah, da bom študiral na AGRFT, pa sem se dokončno odločil na umetniški gimnaziji v Ljutomeru. Mentorica mi je predstavila akademijo, kako poteka in deluje, in od takrat sem zasledoval samo še to poklicno pot. Ko sem prišel na študij, mi je v prvem letniku postalo jasno, da me igra in gledališče neverjetno zanimata in da prav to želim početi v življenju.«

Osebni arhiv

Ste razen naštetega pred študijem dobili kakšne izkušnje v ljubiteljskih skupinah?

»Nič ravno strukturiranega. Bi pa rekel, da je umetniška gimnazija ena velika ljubiteljska skupina, kjer vsako leto pripraviš predstavo, s katero dobiš glavno oceno pri strokovnem predmetu. Pred akademijo sem sodeloval še v Slovenskem mladinskem gledališču, ki je v sklopu nekega projekta na avdicijo povabilo mlade iz celotne Slovenije. Tako sem se eno leto vozil na vaje in z vrstniki ustvarjal neko predstavo.«

Aktualno študijsko leto je vaše zadnje na dodiplomski stopnji. Razmišljate o nadaljevanju in kako bi opisali vse izkušnje, ki ste jih pridobili med študijem?

»Ja, o nadaljevanju študija razmišljam. Za zaposlitev v gledališču potrebuješ opravljen magisterij. Sicer ni obvezen, ampak je zaželen. Na akademiji je dobro, da imaš kot magistrski študent veliko možnosti, med katerimi lahko izbiraš. Lahko sam zasnuješ projekt, izbereš svojo temo, kar je na neki način odličen preizkus. Bom pa pred tem izzivom vzel absolventski staž.

O vseh izkušnjah, ki sem jih pridobil s predstavami, proslavami, na katerih sem sodeloval (o. p. tudi na državni proslavi ob združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom), pa bi rekel, da so privilegij. Imel sem srečo, da smo s predstavo Balada o trobenti in oblaku potovali po Sloveniji, jo res velikokrat ponavljali pred različno publiko, se udeleževali festivalov ...Takih izkušenj drugače ne bi mogel pridobiti in sem zanje hvaležen. Kljub vsemu pa je prisotnega nekaj strahu, ker s koncem študija izgine občutek varnosti, zato sem že v širšem pričakovanju.«

Osebni arhiv

V minulih mesecih ste prejeli Prešernovo nagrado za študente, Severjevo nagrado, nagrado zlatolaska ... Ste jih pričakovali, ima katera največjo težo?

»Pričakoval nisem nobene, sploh ne Severjeve in Prešernove. Prav tako z ekipo nismo pričakovali Borštnikove nagrade za posebne dosežke, ki smo jo prejeli za predstavo Balada o trobenti in oblaku. Bili smo neverjetno počaščeni, da smo lahko predstavo na Borštnikovem srečanju tudi pokazali.

Vse te nagrade prinesejo nekaj varnosti in gotovosti. Igralstvo je v Sloveniji prekaren poklic in skoraj nikoli se ne zgodi, da bi mlad igralec takoj po študiju prišel v neki ansambel in dobil redno zaposlitev. Navadno so mladi igralci nekaj časa na svobodi, zaprosijo za status samozaposlenega v kulturi in pri tem so nagrade pomembne. Zato sem tudi malo pomirjen, ker vem, da sem si z njimi zagotovil več točk za pridobitev tega statusa. Seveda je to tudi potrditev mojega dobrega dela. Vseeno pa bi poudaril, da mi več pomenijo kolektivne nagrade za dela, pri katerih sodeluješ z ekipo.«

Osebni arhiv

Na kakšne načine potem po študiju iščete vloge v gledališčih?

»Zelo različno, ni nobenega pravila, sploh ne v Sloveniji. Za predstave v gledališčih načeloma ni avdicij, so le za filme in serije. Večinoma se priložnosti zgodijo tako, da te režiser nekje zagleda in te povabi k projekciji. Ko se enkrat pokažeš v nekem gledališču, upaš, da te opazi vodstvo in ti ponudi sodelovanje. Je pa mnogo odvisno tudi od igralca in umetniške poti, ki si jo želi izbrati.

Navadno pa je tako, da mladi igralci na začetku sodelujejo v neinstitucionalnih projektih, v manjših gledališčih ali snujejo lastne projekte. Zato bi rekel, da je pot odvisna tudi od sreče oziroma od tega, ali si v pravem trenutku na pravem mestu.«

Kakšno karierno pot bi si vi želeli, bi se preizkusili tudi v tujini?

»Delovati želim v Sloveniji. Eden največjih delov igralskega poklica je prav jezik, govor. Iti v tujino in tam igrati v tujem jeziku je kar velik izziv. Ne bi pa nikakor zavrnil kakšnega gostovanja, saj bi s tem dobil izkušnje in vpoglede v gledališče, ki deluje na večjem kulturnem prostoru od našega.«

Osebni arhiv

Ste bolj naklonjeni gledališču ali vas pritegnejo tudi igrani filmi?

»Raje ustvarjam v gledališču, ker ga intuitivno bolj razumem, bolj mi odpira kreativnost in bolje se najdem v njem. V filmih pa bi z veseljem tudi igral. Slovenija je tako majhen kulturni prostor, da samo filmskega ali samo gledališkega igralca ni. Vsi posegamo v obe sferi, kar je dobro z vidika nabiranja izkušenj. Sta si pa načina igre v filmu in gledališču zelo različna, zato se kot igralec lahko razviješ z različnimi službami.«

Imate kakšnega vzornika?

»Več jih imam, ampak od srednje šole je poglavitni, kar se tiče slovenskega kulturnega prostora in igralstva, Jernej Šugman. Res je bil ikona, ne samo kot igralec, ampak tudi kot človek. Nisem ga poznal, sem pa veliko slišal o njem. To je nekaj, kar bi zelo rad zasledoval pri sebi. Izbral sem si poklic, ki je tako ali drugače zaznamovan z egi, tekmovalnostjo, in ohranjati znotraj tega človečnost, humanost se mi zdi nekaj najlepšega, kar lahko človek doseže.«

Osebni arhiv

Kako se pripravljate na vloge in kakšne like, dramska dela najraje uprizarjate?

»Kako se pripravljam, je odvisno od vlog. Drugače bom pristopil do vloge, ki je v avtorskem projektu, kjer smo vsi enakovredni in kjer ni dramske predloge, ali pa v hierarhičnem projektu, kjer je jasno določeno, kdo je dramaturg, režiser, igralec. Najbolj opažam, da najlažje vstopam v lik skozi besedilo, toda ne studiozno doma za mizo, ampak v prostoru. Ali sam s predmeti in v gibanju ali v prostoru s soigralci.

Katere like imam raje, pa težko odgovorim. Malo sicer velja kliše, ki ste ga mnogokrat slišali, da je slabe like bolj zabavno igrati, ker si lahko pri njih dovoliš vse tisto, česar si v resničnem življenju ne moreš. Globoko v sebi pa verjamem, da ima vsak lik, tudi dober, v sebi nekaj gnilega, in najslabši lik v sebi nekaj dobrega. Največji izziv mi je mogoče igrati like, ki so nasprotni od mene, so denimo agresivni, nasilni. Pa zelo si želim enkrat res sodelovati v dobri komediji ali postaviti roman na oder.«

Imate pri tem kakšne posebne želje, v katerih delih bi se enkrat želeli predstaviti?

»Za različna obdobja različne. V zadnjem letu, vezano na projekte, ki sem jih delal, bi si enkrat zelo želel igrati Riharda III. od Shakespearja ali Idiota Dostojevskega. Ta karakterja sta me pritegnila in odprla določene meje.«

Univerza v Ljubljani

Katere uprizoritve vas čakajo do konca študijskega leta na akademiji?

»Čakata me še dve, en avtorski projekt je nastal na podlagi improvizacij, ki smo jih delali skozi semester. Tematizira pojav moških na internetnih forumih, ki so osamljeni, neprostovoljno v celibatu in zanj obsojajo ženske kot največje zločinke sveta. Januarja smo imeli izpitno produkcijo. Naslednji semester pa se bomo ukvarjali z racijo, ki se je zgodila poleti, in na njeni podlagi bomo kreirali novo predstavo.«

Kako sedaj v študentskih letih ocenjujete slovensko umetnost, gledališče, igro?

»Mislim, da ima slovensko gledališče neverjetno kvaliteto in igralce, ki so zelo predani svojemu poklicu. To odlikuje naše gledališče, pa tudi izjave režiserjev, ki so delovali v tujini, pravijo, da igralci gledališča delajo izjemna. Smo pa v neki čudni fazi, ko imam občutek, da smo ostali v starih vzorcih tradicionalnega gledališča, ampak da na neki način preizkušamo novosti. Žal pa se zmeraj vse ustavi pri denarju.

Dober kazalec odnosa, ki ga ima država do gledališča, je trenutna slika ljubljanske Drame. Da eno največjih kulturnih ustanov v državi prerašča mah, da umira, je dobra simbolika, kako umetnost pri nas dojemamo. Vendar ne bom samo negativen, sem optimističen in menim, da bodo prišle spremembe in bo šlo na bolje.«