Kiosk K67: (Rdeča) ikona doživlja preporod in je spet iskana
V Ljutomeru prebivalci in obiskovalci tega prleškega mesta spet lahko opazujejo znameniti kiosk K67. Arhitekturni presežek, znan tako v Evropi kot po svetu, spet pridobiva na zanimanju in se pojavlja v številnih funkcijah.
Saša J. Mächtig, slovenski arhitekt in oblikovalec, je v 60. letih prejšnjega stoletja zasnoval modularni sistem kioskov, imenovanih K67. Vse do 90. let so jih izdelovali v ljutomerskem podjetju Imgrad, ki se je leta 2008 preimenovalo v podjetje Ultramarin. Kiosk K67 je še danes eden najbolj prepoznavnih arhitekturnih sistemov, v katerih so nekoč prodajali časopise, hrano, cvetje, vstopnice, v njih so delovale turistične poslovalnice in informacijske pisarne ...
Kot izhaja iz različnih zgodovinskih virov, sistem temelji na modulih iz poliestra, ki so se uporabljali samostojno ali se sestavili v aglomeracije. Kiosk K67 je bil patentiran leta 1967, leto pozneje je bil pripravljen za serijsko proizvodnjo s prvo razstavo prototipov v Ljutomeru. Ni bil prodajan le v države nekdanje Jugoslavije, ampak tudi v tujino. Skozi desetletja se je nato številčnost kioskov, ki so jih prenehali izdelovati zaradi sprememb v gospodarstvu, zmanjševala. Njihova aktualnost in uporaba sta počasi ponehali, kljub temu pa v določenih krajih danes še lahko vidimo tovrstne kioske. Žal so nekateri v slabih stanjih nekje odloženi in zanemarjeni, v zadnjih letih pa so nekateri doživeli obnovo in spet prihajajo v ospredje.
Spet v Ljutomeru
V četrtek zvečer je bil kiosk K67 spet postavljen v Ljutomeru, na tamkajšnjem Glavnem trgu. Z občine nam sicer niso odgovorili na vprašanje, kakšna bo vloga kioska, je pa županja Olga Karba dejala, da so se odločili izkazati spoštovanje temu prelomnemu dosežku. »Z velikim ponosom obujamo zgodbo, ki je bila rojena pri nas in je nato dosegla svet. Kiosk K67, simbol izvirnega slovenskega oblikovanja in pionirske industrijske vizije, se vrača tja, kjer je nastal.« Dodala je, da s postavitvijo kioska v javni prostor želijo poudariti, kako pomembno vlogo je imel Ljutomer pri ustvarjanju enega najbolj prepoznavnih oblikovalskih izdelkov nekdanje Jugoslavije in Evrope.
»Za to zgodbo stoji sodelovanje: avtorja, izjemnega slovenskega arhitekta in industrijskega oblikovalca Saše Mächtiga, ter podjetja Imgrad, ki je z vrhunskimi kadri in napredno tehnologijo omogočilo, da je bil K67 proizveden v več tisoč primerkih in postavljen na trgih po vsem svetu – od Moskve do New Yorka, od Beograda do Tokia.« Meni, da je danes še posebej dragoceno, da znamo prepoznati korenine ter znova ovrednotiti domače znanje, delo in ustvarjalnost. »K67 je mnogo več kot kiosk – je simbol poguma, povezovanja in inovativnosti. In je del nas,« tako Karbova.
Mächtig je svoj arhiv predal Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. »V zbirki hranimo veliko skic, načrtov in maket za kioske. Med dokumentacijo, ki jo je avtor zbiral, je tudi bogat arhiv fotografij kioska. Original v naravni velikosti pa je pri nas na grajskem dvorišču,« so povedali. Pred leti so imeli tudi razstavo o oblikovalcu in imeli natančen pregled ohranjenih kioskov po Sloveniji ter nekoliko manj natančen pregled njihovih lokacij drugod po svetu. »S ponovno popularizacijo kioska se kioski zadnje čase veliko selijo, saj menjajo lastnike in jim težko sledimo,« je povedala muzejska svetnica Špela Šubic.
Ponovno povpraševanje
Kustosinja Maja Vardjan je ocenila, da kiosk v muzeju in tudi širše pritegne veliko pozornosti, pogosta so tudi povpraševanja po arhivu. »V zadnjih dvajsetih letih kiosk doživlja preporod, kar potrjujejo njegove številne ponovne rabe in modifikacije. K67 se danes predstavlja v različnih vlogah: kot ikona oblikovanja 20. stoletja in zaželen zbirateljski predmet, kot nostalgičen objekt v mestih osrednje in jugovzhodne Evrope, kot fenomen in izhodišče raziskovalnih in umetniških projektov ter kot živ organizem, ki je sposoben nenehne regeneracije.«
Dodala je, da je zaradi izjemno domišljene konstrukcije in modularnega sistema pogosto v uporabi v popolnoma novih funkcijah. Tako lahko služi kot izhodiščni material za nove projekte, vedno več pa je tudi zanimanja za uporabo kioskov v prvotni funkciji. Vardjanova še pravi, da so številna povpraševanja tako doma kot v tujini vodila k projektom prenov obstoječih kioskov, pogosto tudi pod vodstvom in nadzorom Saše J. Mächtiga.
Kiosk, ki je v atriju gradu Fužine, je muzejski eksponat dediščine oblikovanja. Muzej namreč hrani obsežne in dragocene zbirke s področij arhitekture, oblikovanja in fotografije 20. in 21. stoletja, ki so v veliki meri povezane s procesi modernizacije in vsakdanjim življenjem. Kiosk K67, načrti, fotografije in dokumentacija o njem so pomemben del te zbirke. V času razstave so predstavili različne strukturne enote kioska, ki so oblikovalcem prikazovale možnosti njegovega modularnega sestavljanja.
»Med njimi je bil precej redek, trikotni kiosk v zeleni barvi ter oranžna kombinacija klasične kvadratne enote s podolgovato enoto. Ta kiosk je bil med razstavo nekajkrat uporabljen kot prehrambeni kiosk. Po zadnjih informacijah sta oba kioska danes v zasebnih zbirkah v tujini.«
Spomnimo še na to, da je bil leta 1970 vključen v zbirko newyorškega muzeja MoMA kot primer inovativne modularne arhitekture.
Tudi na fakulteti
V lanskem letu je skupina študentov na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani prav tako začela oživljati enega od znamenitih kioskov. Povedali so nam, da so ga prejeli kot donacijo Slovenskih železnic. »Gre za enega od redkih še ohranjenih originalnih kioskov, ki jih danes skoraj ni več,« je dejala ena od mentoric. Prenova kioska poteka že več mesecev, obsega številne faze, sklenila pa se bo predvidoma jeseni.
Študenti so najprej popisali stanje, kiosk očistili in sanirali, na koncu pa ga postavili na lokacijo. Celoten proces so dokumentirali in vsa dela izvedli sami ob pomoči štirih mentorjev. »Največji izziv doslej je predstavljala obnova posameznih konstrukcijskih in oblikovalskih detajlov, ki so specifični za tovrstne kioske in zahtevajo veliko ročnega dela ter natančnosti,« tako sogovornica.
Kiosk bo po prenovi služil kot razstavni in skupnostni prostor, namenjen predstavitvam študentskih projektov, manjšim dogodkom ter občasno tudi kot mini kavarna ali prostor za nastope didžejev v okviru fakultetnih dejavnosti. Na fakulteti so poudarili, da je takih kioskov v Sloveniji zelo malo, saj gre za objekte, ki so bili dolgo prezrti in pogosto odstranjeni, zato vsaka ohranitev ali obnova pomembno prispeva k razumevanju slovenskega dizajna.
»Gre za enoto, sestavljeno iz petih prostorskih modulov, ki tvorijo razširljive sklope. Samostojna enota deluje kot minimalni delovni, prodajni ali bivalni prostor. Inspiracija za konstrukcijo je bila v prebodu dveh cevi, izvedba pa v najnaprednejši takratni tehnologiji poliestra in poliuretana,« so dejali in pristavili, da je kiosk proizvajalcu prinesel izjemen mednarodni prodajni uspeh. Zaradi lahkih materialov in modularnosti je K67 omogočal enostaven prevoz in hitro montažo.
Prenova kioska na fakulteti je celostna izkušnja za študente, mentorji pa poudarjajo, da so taki projekti pomembni, saj študentje pridobijo praktične izkušnje, se spoznajo z različnimi orodji in materiali ter razumejo, kako je nekaj dejansko narejeno in sestavljeno. »Gre za dragocen pedagoški proces, ki poteka poleg njihovega rednega predmetnika. Ko bo kiosk prenovljen, bo prav z njihovo pobudo ponovno zaživel in služil svojemu prvotnemu namenu,« so dodali.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
