Simon Čiček/ RD Murska Sobota

V zadnjem desetletju so bili ribiči velikokrat deležni kritik, da njihovo privabljanje rib s hrano odločilno niža kakovost slovenskih stoječih vod. Najbolj znan je primer bisera slovenskega turizma – Blejskega jezera. Ribiči so bili gneva javnosti deležni ob vsakem tako imenovanem cvetenju alg, ki je vodo največje slovenske turistične atrakcije obarvalo rdeče. Sledile so omejitve hranjenja, v posameznih letih celo popolna prepoved privabljanja rib s krmo, a se stanje zgolj zaradi teh ukrepov nikoli ni zares izboljšalo. Na drugi strani države, v Prekmurju, so podobne težave z algami in slabšo kakovostjo jezerske vode značilne za Ledavsko jezero. Številni so v zadnjih letih tudi pri nas ribiče označili za velike onesnaževalce jezera.

Da bi ugotovili, kaj natančno onesnažuje obe jezeri na nasprotnih straneh Slovenije, so moči združili Univerza v Ljubljani, ljubljanska fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Nacionalni inštitut za biologijo, Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Zavod za ribištvo Slovenije in Inštitut za vode Republike Slovenije. Projekt Ocena vpliva ribiške prakse privabljanja rib s hrano in drugih dejavnosti na kakovost jezerske vode je vodila Nataša Atanasova z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo.

Bobo

Ribiči odgovorni le za 0,3 odstotka fosforja 

Vodja raziskave in Mateja Škerjanec z iste fakultete sta za Vestnik o projektu na Ledavskem in Blejskem jezeru povedali, da so se raziskovalci posvetili predvsem hranilom v vodi. Natančneje fosforju, ki je glavni vzrok evtrofikacije v stoječih površinskih vodah. »Naši izračuni kažejo, da v obeh primerih ribiška praksa privabljanja rib ne prispeva bistveno k skupni obremenitvi jezera s fosforjem. V primeru Blejskega jezera aktivnost ribičev predstavlja 7 odstotkov obremenitve, v primeru Ledavskega jezera pa samo 0,3 odstotka,« sta komentirali rezultate.

Sicer opozarjata, da privabljanje rib s hrano pomeni dodatni vnos fosforja v jezero. Kilogram ribje hrane vsebuje okrog tri grame fosforja. »Del hrane se ne poje in ostane v sedimentu, od koder se fosfor sprošča v vodno telo in spodbuja rast alg. Koliko hrane se poje, je odvisno od starosti hrane, sveža denimo razpade veliko prej, in od lokacije krmljenja,« pravita.

FB Krajinski park Goričko

Velik del obremenitve pride že iz avstrijskega porečja

»To smo potrdili tudi z eksperimentom opazovanja izginjanja hrane v Blejskem jezeru. Hrana, ki jo ribe pojejo, se prek njihovega metabolizma sprošča v vodno telo z izločki, ki vsebujejo fosfor. Hitrost sproščanja fosforja zaradi metabolizma rib smo ugotavljali s poskusi na jezerski postrvi. Rezultati kažejo, da se 18 odstotkov fosforja iz ribje hrane vgradi v maso rib, 82 odstotkov pa se porabi za energijo in izločke. Ribiška praksa ni glavni vzrok za stanje jezer. Seveda prispeva svoj delež, vendar pa je pomembno vse, kar se dogaja na območju,« sta dodali raziskovalki.

Veliko večji delež fosforja v vodo vstopi po drugih kanalih. V primeru Blejskega jezera k obremenitvi s hranili največ prispeva pritok Mišca (okoli 46 odstotkov), kjer je glavni dejavnik kmetijstvo, v primeru Ledavskega jezera pa iztoki iz greznic (40 odstotkov), takoj za tem pa kmetijstvo. »Pri Ledavskem jezeru je treba omeniti, da velik del obremenitve pride že iz avstrijskega dela porečja,« dodajata Mateja Škerjanec in Nataša Atanasova.

JZ Krajinski park Goričko

Izredno plitvo in zamuljeno jezero

Strokovnjakinji opozarjata, da do podobnih težav lahko pride v katerem koli jezeru, če je presežena tako imenovana dopustna obremenitev jezera. Nekatera jezera namreč prenesejo večjo obremenitev. Tipično so to tista jezera, ki so globlja in bolj pretočna, plitva in manj pretočna pa manj. »Ledavsko jezero je izredno plitvo in zamuljeno, zato je nagnjeno k evtrofikaciji. Majhna globina jezera je neposredno povezana z višjimi temperaturami in manjšo koncentracijo kisika v vodi. Dodatno je v njegovem prispevnem območju veliko pretočnih greznic in kmetijstva, ki neposredno obremenjujejo jezero s hranili,« sta opozorili.

Stanje Ledavskega jezera bi strokovnjakinji izboljšali predvsem z odvajanjem in čiščenjem odpadnih voda, uvedli pa bi tudi terciarno čiščenje na čistilnih napravah v prispevnem območju jezera in prilagodili kmetijsko prakso. Smiselna bi bila tudi čistilna mokrišča in drugi ukrepi, s katerimi bi vodo, ki se steka proti Ledavi, Lukaju in jezeru, dodatno očistili hranil.

Nataša Juhnov

Urediti je treba vtoke greznic

V Ribiški družini (RD) Murska Sobota so z ugotovitvami raziskave zadovoljni in jih interpretirajo kot dokončno z dejstvi podprto »vračanje dobrega imena ribičem«, ki so bili v preteklosti velikokrat blateni neupravičeno. Za Vestnik so v RD povedali, da je nujno najprej urediti neposredne vtoke greznic v jezero in jih priključiti na obstoječe čistilne naprave. »Obenem bi bilo treba naše čistilne naprave pretvoriti v čistilne naprave, zmožne terciarnega čiščenja, te namreč vodi lahko odstranijo fosfor,« menijo. »Treba bi bilo ozavestiti tudi kmete, ki bi morali gnojiti nekoliko drugače,« so povedali. Problematično je predvsem umetno gnojilo NPK, ki je najpogostejša vrsta mineralnega gnojila. Vsebuje tri osnovna hranila, ključna za rast rastlin: dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). »V določenih obdobjih fosfor za gnojenje ni potreben,« so še dodali pri ribiški družini.

Da privabljanje rib s hrano prispeva k fosforni obremenitvi jezer, ne zanika nobena ribiška družina. Velikokrat pa ribiči ostajajo nemočni pod plazom neupravičenih kritik glede onesnaževanja, čeprav so največkrat oni tisti, ki skrbijo za varovanje okolja rek in jezer. Velikokrat, dodajajo pri murskosoboški ribiški družini, jih ne vključujejo v naravovarstvene pogovore. Predvsem je to bilo nazorno med uničujočimi poplavami leta 2023, ko so bili pozivi ribičev k sonaravni sanaciji vodotokov bolj ali manj ignorirani.

Krapolov

Hranjenje rib najbolj povezujemo s krapolovom. Ribiči pri tem načinu rib ne lovijo aktivno, ampak veliko bolj statično, tako da skušajo krapa do svojih trnkov privabiti z dodatnim hranjenjem. Količina krme, ki jo krap lahko poje v enem dnevu, je v ribiški praksi pogosto poenostavljeno opisana z enim odstotkom telesne teže na dan, kar pomeni, da tona krapov v jezeru poleg naravne hrane z lahkoto snede okrog 100 kilogramov dodatne hrane na dan. V ribogojstvu (kjer naravne hrane seveda ni) pa je ta odstotek višji (med 2 in 4).