Kolumna: December je bil čas, ko smo se obiskovali
Po vsakem pretresu se namreč zgradi nekaj novega, upam le, da bo bolje, predvsem pa (znova) spoštljivo.
Zadnji mesec v letu je (bil) tradicionalno tisti, ko smo se pogledali z iskrico v očeh in v pričakovanju nečesa novega, boljšega, prijaznejšega, kljub temu da nam je vsem jasno, da se ne bo prav nič spremenilo. Priznajmo, da imajo lučke, prireditve in tipično decembrsko vzdušje svoj čar.
Oziramo se na leto, ki se poslavlja, delamo načrte in sprejemamo novoletne zaobljube, ki se jih sicer ne bomo držali prav dolgo, a tudi to je december. Leto, ki se izteka v teh dneh, me je naučilo drugače. Nekje na polovici leta se odpravljam počasi skozi mesto in na vsem lepem se mi je zazdelo, da je vzdušje, ne le v mestu, naelektreno. Kot da bi se rojevalo nekaj nezdravega. Kot da bi se nekdo potrudil (morda se tudi je) vcepiti splošno nezadovoljstvo. Tega ne morejo prikriti niti lučke, lepe misli in kričavo pisane objave o lepih praznikih.
Moja čisto osebna melanholija me v teh dneh pogosto v mislih odpelje v otroštvo, ko sva z babico po borno osvetljenih vaških makadamskih cestah šla na obisk k sorodnikom. December je bil čas, ko smo se obiskovali, starejši so klepetali, otroci pa z odprtimi usti poslušali zgodbe, ki so jih pripovedovali. Ob večerih sva v snegu gazila do vaškega čevljarja in njegove žene, ki sta živela v tipični prekmurski cimprači, skozi nizka vrata vstopila v toplo izbo, do katere je segal vonj po čevljarskih pripomočkih in loščilih za usnje. Vsi skupaj smo se nagnetli okoli mize pri peči. Miza ni bila obložena z umetelnimi pekovskimi ali kulinaričnimi dobrotami, čaj morda s priboljškom ali brez je bil dovolj.
Po kratkem postanku pa sva spet šla. Tako je bilo večer za večerom, vse do božičnega popoldneva, ko je bilo treba pripraviti vse za božič. Res ni bilo veliko, a bilo je veliko več, kot imamo danes. Imeli smo čas drug za drugega, poslušali smo se, pogovarjali v pravem pomenu besede. Kakšen drobec prahu ali neumita skodelica v pomivalnem koritu nista motila nikogar. Tega se kljub začudenim pogledom držim še danes. H komur koli že grem, nikoli ne štejem pajkov ali iščem zrnc prahu, ne nazadnje grem na obisk k nekomu, ne nečemu. Človek je pomemben, drugo me ne zanima. Reakcije nekaterih so prav presenetljive, ko poveš, da si prišel k nekomu, ne pa gledat, kako (ne)pospravljeno ima.
Letošnji zadnji mesec, ki je vzel zalet že v noriji črnega petka ali kar črnega novembra, me je naučil, da nikakor ni umestno pričakovati mirnih praznikov in lepih želja. Dobrodelnost pa pot konča po medijskem fotografskem terminu. Nadaljevalo se bo bevskanje po medijih in družbenih omrežjih, skratka povsod, kjer lahko pričakujemo odmev, pa naj bo tema še tako cenena.
Priprave na bližajoče se volitve decembrskega vzdušja nikakor ne smejo zmotiti. Niccolo Machiavelli bi bil malo manj kot 500 let po smrti silno ponosen na nas, na to, kako zelo dobesedno smo vzeli njegovega Vladarja. Machiavelli je v svojem delu govoril o samo enem vladarju, a časi se, kot vemo, spreminjajo. Vsak ima lahko svojega vladarja, za katerega je treba žrtvovati vse, vključno z etičnimi ter človeškimi načeli. Čakajoči na prestol ali vladajoči mora iz koristoljubja umakniti vse, kar bi lahko ogrožalo njegovo oblast.
Vidik, ki so ga, ne da bi se zavedali, zavzeli v tem času vsi, ki se na vso moč, pa čeprav z zadnjim, že malo polomljenim nohtom, trudijo napraskati vsaj delček udobnega stolčka. Najbolj začudujoče je, če odštejem vse drugo, da se (žal) s tem povezane odgovornosti ne zaveda nihče. Ljudje pa nasedajo in se prerekajo, kljub dejstvu, da za plebejce (kot tak isto pravi Machiavelli) ne bo prav nič bolje. Povezave med etiko in politiko namreč ni, ta je zgolj, kot rad pravim, lepa beseda brez kakršnega koli učinka.
V tem naelektrenem decembru, ki niti malo ne vliva upanja na boljše, čakam samo še, da se od nekod na nebu pojavi starozavezni Elija s svojo ognjeno kočijo, pa kakšna izmed desetih egipčanskih nadlog, do takrat pa sestopam s tega predbožično-novoletno-volilnega vrtiljaka in čakam, da ihtavost mine in se vrnemo v novo normalnost. Po vsakem pretresu se namreč zgradi nekaj novega, upam le, da bo bolje, predvsem pa (znova) spoštljivo.
E-novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se