Profimedia

Vedno me zmrazi, ko mi kdo želi kaj »dobronamerno« povedati – običajno gre za prikrit trač ali kritiko – in začne z znamenitim: »Slišala sem …«, »Nekdo mi je rekel …« Na vztrajanje, naj vendar pove, kdo je ta skrivnostni vir, se oseba izmika, ščiti anonimnost in s tem – nehote ali hote – raje zaščiti tistega, ki je izrekel, kot tistega, o katerem je bilo izrečeno. Ker ne gre za nedolžen jezikovni obrat. Ampak za izmikanje resnici, izogibanje odgovornosti, za beg pred poimenovanjem stvari s pravim imenom.

Ko sem poučevala v slovenskem šolskem sistemu, smo na konferencah o učencih pogosto govorili v obrisih, načelno, brez imen – v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov, seveda. A ko sem kasneje začela delovati na avstrijski gimnaziji, me je presenetilo, kako tam o dijakih na konferenci govorijo odprto, neposredno – z imenom in priimkom, ozirajoč se na okoliščine, uspehe, tudi vedenjske posebnosti. Ne kot o številkah ali kartotekah, ampak kot konkretnih osebah, v maniri: »Poglejmo vendar, za koga gre. Govorimo o človeku, ne o abstrakciji.«

Jure Kljajić

Seveda se pri tem poraja vprašanje: je pravično presojati dijaka zgolj na podlagi ocen in kazalnikov uspešnosti ali pa bi morali pri odločanju upoštevati tudi širše okoliščine: bolezen, družinske razmere, osebne stiske, značaj, celo izjemne dosežke na drugih področjih? In vendar – poimenovati človeka s pravim imenom ni golo administrativno dejanje. Je tudi izraz odgovornosti in človeške občutljivosti.

Wikipedija

Stari mojstri so to vedeli. Konfucij je učil, da »če imena niso pravilna, se jezik ne sklada z resnico. Če jezik ni skladen z resnico, dejanja niso uspešna.« Francosko-alžirski filozof, pisatelj in novinar Albert Camus, ki je pisal o absurdnosti življenja in uporniškem duhu posameznika, je še zaostril: »Poimenovati nekaj napačno pomeni povečati nesrečo sveta.« Zato je poimenovanje – pravo, točno, resnično – dejanje poguma, danes, ko se vojna imenuje »vojaška operacija«, ko je laž »osebna interpretacija«, ko je sovražni govor »svoboda izražanja«, je vsak poskus resnicoljubnosti subverziven. Poimenovati nasilje nasilje. Poimenovati skrajnost skrajnost. In ustaštvo ustaštvo.

Res je, da se je pol milijona ljudi udeležilo Thompsonovega koncerta na zagrebškem hipodromu – morda, ker jim je blizu glasba, morda zaradi občutka nacionalne pripadnosti. A res je tudi, da se v njegovih besedilih in javni drži oglašajo ideološki simboli, mitologija in logika ustaštva – od zgodovinskega revizionizma do poveličevanja nasilja in pozdravov, ki bi morali biti stvar grozljive muzejske opombe, ne množične evforije. Vstopnice za ta koncert so kupovali tudi v Sloveniji – po podatkih organizatorjev kar 4000 ljudi. Ne gre torej za obrobni pojav, ampak za čezmejno simpatijo do kulturnozgodovinskega izraza, ki nosi v sebi nevarno dediščino.

Profimedia

Zgodovina ustaštva ni stvar interpretacij, temveč dejstev. Med 300.000 in 500.000 ljudi je bilo ubitih pod režimom Neodvisne države Hrvaške (NDH): Srbi, Judi, Romi, politični nasprotniki, med njimi tudi Slovenci, zlasti partizani in civilisti, ki so padli v roke ustaških enot ali umrli v taboriščih, kot je Jasenovac, eno največjih morišč v tem delu Evrope. Ironija – ali morda tragična simetrija – je, da se danes pol milijona živih ljudi zbere na koncertu, kjer odmeva nostalgija po ideologiji, ki je nekoč povzročila smrt pol milijona drugih.

To ni samo koncert, kulturni dogodek brez posledic. To je politična izjava, legitimacija kolektivne amnezije. In kdor tega ne zna ali noče ločiti, ne samo da pozablja zgodovino, ampak jo zavestno potvarja.

Bobo

Shakespeare je bil v Romeu in Juliji še naivno romantičen, ko je Julija dejala: »Kaj je v imenu? Tisto, čemur pravimo vrtnica, bi enako dišalo, četudi bi ji rekli drugače.« Toda v svetu, kjer se genocid imenuje »obramba naroda«, zgodovinski zločin pa »borba za svobodo«, poimenovanja niso več le besede. So politične in moralne meje. Ali z besedami ljudstva: povej bobu bob. Ker resnica morda boli – a laž ubija.