Jure Kljajić

Biti fit in skrbeti za svoje telo je postal nov statusni simbol. Če smo se nekoč bahali z avtomobili in torbicami, danes razkazujemo trebušne mišice, število korakov in količino zaužitih beljakovin. Družbena omrežja so preplavljena z nasveti o kvalitetni hrani, recepti za ovsene kaše in statistikami pretečenih kilometrov. In ja, gibljemo se več.

Tečem že dobrih 15 let in tudi sama na cesti opažam, da je vse več takih, ki premagujejo kilometre. Pred leti je bil delež ljudi, ki so obiskovali fitnes ali se ukvarjali s kakšno drugo vrsto telesne vadbe, nekoliko nižji. To sem opazila tudi v plezalnem centru, kamor zahajam. Ko sem pred tremi leti prvič poskusila balvansko plezanje, je bila polna dvorana izjema. Danes je pravilo. K priljubljenosti tega športa je nedvomno prispevala naša koroška šampionka, a dejstvo ostaja, da je ukvarjanje s športom postalo trend. A trendi imajo vedno dve plati.

Jure Kljajić

Športne aplikacije kot javno ogledalo dosežkov

Veseli me, da je kult suhosti zamenjal kult zdravega telesa. Lepo je, da skrbimo zase, saj nam bo na ta način telo služilo tudi, ko bomo starejši. A vse bolj se mi dozdeva, da ne gre zgolj za zdravje. Gre za razkazovanje. Za novo obliko potrditve. Včasih so se ljudje dokazovali z materialnimi dobrinami, danes pa na družbenih omrežjih vse pogosteje srečujemo podobe posameznikov, ki čutijo potrebo, da svetu pokažejo, koliko vlagajo vase. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, da so celo aplikacije, namenjene športu in spremljanju telesne pripravljenosti, postale nekakšno javno ogledalo dosežkov. Prostor, kjer napredek ni več le oseben, temveč razstavljen pogledom drugih. Namesto da bi sledili svoji telesni pripravljenosti, nizamo »uspehe« in čakamo na odzive. Celoten koncept družbenih omrežij je tako tiho, a vztrajno prodrl v šport.

Profimedia

Dramatični opisi, všečki in komentarji 

Pred časom sem za tek uporabljala sportstracker, s katerim sem merila razdaljo, ko sem menjala trase. Že tam si se lahko povezal s prijatelji in spremljal njihove rezultate, a vse je bilo v duhu spodbude, ne tekmovanja. Potem sem po priporočilu prijateljice prešla na aplikacijo strava. Uporabljam jo redko. Takrat ko merim razdaljo teka ali ko želim preveriti svoj tempo, ker pač nimam športne ure. Letošnjo zimo sem pri gibanju nekoliko popustila. Obenem se mi je v glavi pojavila absurdna ideja, da se udeležim maratona. Ker že dolgo nisem obula tekaških čevljev, sem se odločila, da preverim trenutno kondicijo, da vidim, ali je to sploh izvedljivo. Pri tem mi je bila v pomoč prej omenjena strava. Potem ko sem končala aktivnost, se mi je pojavil seznam objav (feed). Vse, kar lahko rečem, je groza. Vsaka aktivnost ima naslov. Dramatičen opis. Nekatere so celo opremljene s fotografijami. Ne manjka pa niti esencialnih komponent, kot so všečki in komentarji. Ali bolje rečeno: srce naše družbe. Če nas drugi ne pohvalijo, itak nima smisla, da smo telovadili, kajne?

Jure Kljajić

Na zidu se tako vrstijo vse mogoče banalnosti, od kratkih sprehodov, petnajstminutne joge, smučarskega dne. Vse mora biti zabeleženo in na ogled svetu. Če nisi objavil, nisi treniral. Pričakujem samo še, da ljudje začnejo objavljati, kako so premagali dve nadstropji stopnic. Vem, zveni posmehljivo. Morda celo nečimrno. A ni. Ne da bi se hvalila, zgolj za kontekst, marsikdo v svoji najboljši formi ne doseže rezultatov, ki jih sama dosežem v najslabši. In veste kaj? Koga briga. Se pa sprašujem, za koga vsi ti uporabniki potem telovadijo. Zase ali za občinstvo?

Ko za telo skrbimo zaradi drugih

Sama se gibljem, ker mi to napolni dušo in okrepi telo. Gibanje je zame neke vrste meditacija ali pa morda celo zastonj terapija. Za rezultate mi je do neke mere vseeno, bolj mi je pomemben napredek. Ne pa digitalni aplavz. Potrditev, ki jo ti uporabniki več kot očitno tako vztrajno iščejo, bi morala izvirati iz njih samih.

Evidentno smo postali družba, ki na vsakem koraku hrepeni po priznanju … Nenehno iščemo nekoga, ki nam bo povedal, da smo super. Da smo dovolj. Da smo vredni. In zdi se, da temu v nobeni sferi več ne moremo pobegniti. Zato se sprašujem, ali je trend gibanja res tako zdrav, kot se zdi. Če ob njem razgaljamo predvsem svojo potrebo po nenehnem odobravanju, morda fizično moč gradimo na račun notranje šibkosti.