Kolumna: Ko se pivo zalepi na strop
Skoraj se ne spomnim poleta, kjer me skupaj z drugimi potniki ne bi pošteno premetavalo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Vem, zarečenega kruha se največ poje, ampak mene na letalo najverjetneje več ne boste spravili. Največji paradoks pri tem je, da sem doslej v svojem življenju letel že skoraj tridesetkrat, če štejem tudi povratne polete na isti liniji. Vendar na nobenem poletu nisem užival. No, razen ko so nam prinesli kakšen dober topel obrok, da sem se lahko za kratek čas zamotil. Tako da razumem tistega, ki se je pritoževal, da je dobil samo hladen sendvič. Najprej moraš pretrpeti muko poleta, potem pa ti dajo samo suh sendvič. To je dvakratno trpljenje.
Moram poudariti, da zase govorim o obdobju, preden je Forrest Trump napadel Iran, čeprav me je zdaj presenetilo, koliko mednarodnih poletov gre prek letališč v Združenih arabskih emiratih. Spomnil sem se, da je leta 2010, ko sem se odpravil na ogled tekme svetovnega nogometnega prvenstva v Južnoafriški republiki, naše letalo iz Ljubljane prav tako pristalo v Abu Dabiju, od koder smo potem nadaljevali polet za Johannesburg. Vidiš, če bi se to dogajalo letos, bi morda prav tako obtičal v Abu Dabiju. Ampak na srečo sem večino svojih poletov opravil v obdobju, ko je bil svet še precej bolj miren.
Razlog, da me ne boste več spravili na letalo, pa so te preklete turbulence, ki so mi do kraja razcefrale živce. Skoraj se ne spomnim poleta, kjer me skupaj z drugimi potniki ne bi pošteno premetavalo. Najverjetneje edini popolnoma miren polet je bil z letalsko družbo Lufthansa na relaciji od Frankfurta do Dubaja, kjer smo ves čas leteli kot po maslu. Nemška perfektnost pač, kaj lahko rečem drugega.
V prijetnem spominu imam tudi polet od Ljubljane do grškega obalnega mesta Kavala. Če bi bila vsa letališča na takšnem položaju, kot je to pred Kavalo, bi morda vseeno še kdaj stopil na letalo. Zadnje desetine kilometrov tvori samo ravnica z njivami in travniki in nikjer ni nobenega hriba ali griča, ki bi lahko ogrozil pristanek, in že od daleč se odpira pogled na morje. Tam sem v zadnjih kilometrih poleta morda res celo užival.
Na vseh ostalih poletih pa sem doživljal malodane pravo nočno moro in najmanj dvakrat sem si želel, da bi lastnoročno obračunal s pilotom. Ravno od Abu Dabija do Johannesburga smo leteli z družbo Etihad Airways in na začetku sem še naivno pomislil: »Ah, to je menda ena najboljših letalskih družb na svetu, tako da sem lahko miren.« Aha. Celotno pot nad Afriko je brez prestanka treslo, kot da bi se s traktorjem prebijal po najhujši makadamski cesti skozi markišavski log. Ko sem želel spiti kavo, da bi se pomiril, je tako streslo, da se mi je nekaj tekočine polilo po tleh. Takrat sem si zaželel, da bi odšel v pilotsko kabino in kapitanu prisolil zaušnico, a namesto tega sem samo jezno zavpil s sedeža: »Pa kako to voziš, kaj si pijan? Ne vidiš, da sem se zaradi tebe skoraj polil po hlačah?«
Svojo najbolj grozno izkušnjo pa sem doživel na enem najbolj kratkih poletov, seveda kako bi lahko bilo drugače. Od Münchna do Gradca smo leteli s precej majhnim letalom, iz katerega so se nekateri potniki delali norca, ko smo še bili na letališču v Nemčiji. Že takrat sem si mislil, da bomo za to norčevanje plačali kazen. Nisem se zmotil. Tik pred Gradcem je bilo lepo sončno vreme, le na enem mestu se je pojavil temen nevihtni oblak, saj je bilo za kasneje napovedano poslabšanje vremena. In namesto da bi se mu izognil po levi ali desni strani, je ta bedasti pilot poletel naravnost vanj.
Takoj nas je začelo močno premetavati, kar dvakrat pa smo izgubili višino in padli vzporedno navzdol, meni se je zdelo, da za kakšnih deset metrov, drugi, ki jim to pripovedujem, pa pravijo, da mora to ob takšnem padcu znašati še občutno več. Ampak pri moji veri, takrat se mi je res zdelo, da mi bije zadnja ura. Še stevardese so s prestrašenim obrazom sedele na svojih sedežih, najstnik, ki je bil s svojimi starši, se je dobesedno – oprostite izrazu – podelal v hlače, pri enem mojih sopotnikov, ki je držal plastični kozarec piva, pa sem videl, kako je zlatorumena tekočina ob padcu poletela navzgor in se zalepila na strop letala. Takšnega prizora nisem doživel še nikoli poprej.
Ko smo po nekem čudežu pristali, vsi z bledimi obrazi, sem želel najti tega idiota, ki je pilotiral letalo, da bi mu odmeril en udarec s pestjo za vse, v kar nas je po mojem mnenju po nepotrebnem spravil. Ampak v gneči je kar hitro nekam izginil.
Šele na začetku letošnjega leta sem izvedel, da na spletu obstaja stran Turbli, ki napoveduje in meri predvidene turbulence ob poletih. Lani je bila najbolj turbulentna ruta na svetu od Mendoze v Argentini do čilske prestolnice Santiago. Na splošno so med najbolj turbulentnimi leti tisti nad gorovjem Andi, tako da vas tu raje niti ne bi spominjal na filma Živi (Alive) ali Druščina snega (Society Of The Snow).
Vendar mi to zdaj predstavlja ogromno težavo. Kot fanatičen in verjetno edini slovenski oboževalec čilske nogometne lige bi si rad vsaj enkrat v življenju ogledal tekmo v tej državi. Če ne grem več na letalo, kako naj potem pridem do tja? Hm, je že kdo kdaj prispel iz Evrope do zahodnih obal Južne Amerike s čolnom na vesla? Nič, vse mora biti enkrat prvič.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
