Profimedia

Pred nekaj leti, ko sem bila še študentka, me je presenetil klic. Na drugi strani se je oglasila prijazna gospa, ki mi je povedala, da mi sostanovalka Helena podarja tretma nege obraza, ki ga je bila deležna tudi sama, po njem pa je lahko imenovala tri prijateljice, ki bi tako kot ona imele priložnost doživeti to »edinstveno izkušnjo«. Takrat sem brez pomišljanja privolila in izbrala termin. Zakaj pa ne, kdo bi se branil nege obraza, in to zastonj. Z avtobusom sem se odpeljala na navedeni naslov na drugem koncu Ljubljane. Stavba na zunaj ni imela nobenih vidnih znakov v obliki napisa ali česar koli, da bi vedela, kam pravzaprav grem. Ko sem vstopila, je bilo tam še nekaj deklet in tako je bila naša skupinica »srečnih izbrank« res deležna brezplačne nege obraza.

Jure Kljajić

Ko smo končale, pa so nas povabili še na kratek pogovor o zdravem življenjskem slogu. Jasno! A najprej je sledilo testiranje, ki je zajemalo merjenje telesne mase in maščob v telesu. Stopila sem na nekakšno tehtnico in obenem v rokah držala neki pripomoček, ki je odčital, da spadam v rdečo, kritično skupino po vsebnosti maščob v telesu, da skratka spadam med kritično debele. Za tiste, ki me ne poznate, naj povem, da sem bila kot otrok precej suha, pa tudi v študentskih letih me gotovo nihče ne bi uvrstil med debele ljudi. Ampak strokovnjaki iz podjetja – takrat sem že izvedela, da sem pri slovitem podjetju, katerega ime je zloženka angleških izrazov za zelišča in življenje – so menili drugače.

»Morda vam res ni videti na zunaj, ampak vaše telo je polno maščob,« so bile besede, ki so me v tistem trenutku šokirale. Sledilo je seveda celotno predavanje o tem, kako doseči spremembe zgolj z uživanjem čudežnih napitkov, ob tem pa še prikaz fotografij ljudi pred njihovim uživanjem in po njem. Na srečo takrat nisem ničesar kupila, sem pa na poti domov razmišljala o tem, da moram nabaviti vso možno zelenjavo in spremeniti način življenja. Ta agonija se me je držala še kakšno uro ali dve, potem pa je končno prišel glas razuma. »Če sem jaz v rdeči skupini, v kateri so potem tisti, ki so tudi na videz debeli?« sem se vprašala. In poslala »zeliščnoživljenjske« izračune v tri krasne.

Pixabay

Podobna zgodba, nekaj let kasneje. Fanta je kontaktirala njegova daljna sorodnica. Prek družbenih omrežij je ocenila (po čem že?), da bi bila midva gotovo zainteresirana za udeležbo na predavanjih in delavnicah o zdravem življenjskem slogu. Pa še nedaleč stran od naju so. Dolgo sva se izmikala, saj naju tovrstne stvari pač ne zanimajo. Potem pa sem rekla, da morava vsaj enkrat iti, da se pač spodobi odzvati se povabilom. Saj ne more biti nič takšnega, saj je samo neko predavanje, morda izveva celo kaj zanimivega. Že kmalu je prišla priložnost, tokrat v obliki delavnice. Ta sorodnica naju je povezala z neko drugo gospo, njeno prijateljico (obe sta mimogrede zdravnici), ki naju je povabila na delavnico zdrave priprave hrane, in to k sebi domov. »Jaz pa kuhanje, in to pred nekimi neznanci,« je bila moja prva misel, ki se mi je upirala oziroma me je bolje rečeno spravljala v stres. Ampak sva privolila. Na poti do tja sva se še šalila, kako bo to videti in ali bova morda gospe nehote zažgala kuhinjo.

Ko sva prišla, se je na najino srečo izkazalo, da nama ne bo treba kuhati, ker bo to počela gostiteljica. Na najino nesrečo pa sva ugotovila, da nisva na delavnici zdrave priprave hrane, kot nama je bilo servirano, ampak kar lepo na predstavitvi izdelkov spet nekega podjetja, ki prazni žepe s prodajanjem prehranskih dopolnil. Ob kuhanju zdrave hrane, da ne bomo krivični. Fant se je odločil za očiten prikaz tega, kaj si misli o vsem skupaj, zato je večino večera preživel v tišini in z izrazom na obrazu »kaj delam tu«, sama pa sem se odločila za igro in veselo kramljala ter spraševala vse mogoče o teh čudežnih zadevah, pa tudi pojedla sem vse, kar so mi ponudili. V resnici ne morem reči, da je bil večer slab, pogovor je bil, če odmislimo način, kako so naju spravili tja, kar prijeten in ne nazadnje se še danes reživa ob spominih na določene situacije, ko so nama spretno želeli prodati vse te čudežne izdelke. Me pa jezi način, kako nama je bila zadeva sprva predstavljena. Ker je to pač kratko malo zavajanje, tako kot je bilo z obrazno nego. In v obeh primerih klici z vabili in ponudbami še kar lep čas niso potihnili oziroma še trajajo.

Pixabay

S tem zapisom sem želela povedati, kako spretne so lovke kapitalizma. Lovijo nas na vsakem koraku, po takšnih in drugačnih poteh. Marsikoga tudi ujamejo, po navadi tiste, ki že tako nimajo veliko. Obljubljajo jim spremembo na bolje, da ne rečem čudežev. Pri vsem tem pa je največja sprememba na bolje stanje na bančnih računih tistih, ki nam to prodajajo. Ne trdim, da nobena od teh stvari ne učinkuje. Ampak, za božjo voljo, nehajte mi jih vsiljevati.