Profimedia

Pred kratkim sem se znašla v zdravstveni preiskavi, ki je za ljudi, ki ne marajo ozkih in zaprtih prostorov, zelo neprijetna. Poznala sem osnove, kako poteka, nisem se pa pozanimala o podrobnostih, tako da tudi tega, koliko časa traja, nisem vedela, sem si pa razlagala, da kakšnih pet ali deset minut. V majhnih, ozkih, zaprtih prostorih se ne počutim najbolje, ampak se mi je zdelo, da me nekaj tako nebolečega ne bo motilo. Če ne bi bil zraven človek, ki zna s svojo prijetno energijo zares pomiriti, ne vem, če bi se končalo, kot se je. Ko me je zapeljal v temno odprtino, se mi je srčni utrip nevarno zvišal, dihanje pa je postajalo vse bolj plitko. Potem pa sem, zahvaljujoč dovolj veliki rasti, za sabo slišala znani glas, ki je velel, da je pa na tej strani odprtina in lahko tudi vidim luč. Ko sem odprla oči, sem jo tudi dejansko videla, se pomirila in preiskavo brez težav opravila, čeprav je trajalo bistveno dlje, kot sem mislila.

Kako malo je treba, da lahko zares pomagaš. Prijazen pogovor, pozornost, zavedanje, da je nekdo ob tebi in bo priskočil na pomoč, če bo treba. To so takšne preproste osnove, ki nam olepšajo in predvsem olajšajo življenje. Vsak ima namreč na svoji poti ovire, za katere mnogi ne vedo, včasih tudi nihče. Občutek, da si ostal sam na tem svetu, mora biti grozljiv, podoben tistemu v ozkem in temnem prostoru za človeka, ki trpi za klavstrofobijo. Takrat je pomembno, da se nekdo oglasi na drugi strani, ti poda roko in pove, da je luč na koncu predora.

Pixabay

V vasi Bolehnečici v Občini Sveti Jurij ob Ščavnici se tega zelo dobro zavedajo in živijo tako, kot bi lahko vsi, pa bi bilo življenje mnogo lepše. Majhna vas v Prlekiji šteje le nekaj več kot sto prebivalcev, vsi se poznajo med sabo, predvsem pa si pomagajo. Na naslovnici zadnje julijske številke Vestnika tako lahko najdete srčno zgodbo o petih prijateljih, ki pomagajo lastnikom kmetije tako, da za nekaj dni v celoti prevzamejo njihovo delo, družina pa si medtem lahko privošči oddih in za nekaj dni odide s posestva. Pet ljudi si delo razdeli in ga tudi z veseljem opravi, pri čemer se obnašajo, kot da delajo doma, kar pomeni, da so enako ali morda še bolj skrbni. Ko se družina vrne, pa vsi skupaj proslavijo. Kaj slavijo? Preprosto – življenje. Slavijo, da so dobro oskrbeli živino, poskrbeli za krmo, očistili hleve, da so vsi ostali zdravi in živi in da se je družina srečno vrnila z oddiha. A to ni edino druženje, vaščani držijo skupaj skozi vse leto in se družijo ter si, ko je treba, pomagajo.

Vanesa Jaušovec

Taki trenutki so luč v naših življenjih, ki jo vsi potrebujemo. Ko prižgeš večerna poročila, imaš občutek, da se je svet snel s tečajev. Same grozote, ki jih je zakrivila ta ista vrsta živih bitij, ki je zmožna vseh zgoraj naštetih dobrih stvari – človek. V svetu, ki letno zavrže 1,3 milijarde ton hrane na leto, kar pomeni, da je potrošnik ni niti začel uživati, nam ljudje, tudi dojenčki, v Gazi pred očmi umirajo od lakote. Izbokle oči, tanke nogice in rokice, ki se jih drži le še nekaj mišic in koža, so prizori, ki jih leta 2025 gledamo po vsem svetu. Izraelci bodo ljudi izstradali. Tiste, ki slučajno še imajo kaj za pod zob, pa ubili drugače, tudi med čakanjem na hrano ali zdravstveno oskrbo. Krutost v svoji najbolj surovi obliki. A ker denar nikomur ne smrdi, si mnogi še vedno »ne upajo, ne smejo, ne želijo« reči, da Izraelci sistematično ubijajo prebivalce Gaze, ubijajo ženske in otroke, iztrebljajo ljudstvo, torej nad njimi izvajajo genocid. Svet pa gleda. Sprevrženo.

Nataša Juhnov

Srhljiva so tudi poročila s hrvaške obale, kjer so brutalno pretepli 19-letnika, ki ne bo nikoli več isti. Najstniku, ki je imel pred sabo še vse življenje, so, poleg celega telesa, razbili lobanjo. Pa kaj mora biti človeku, da je tega zmožen? Če je takšnih dejanj sposoben sredi civilizacije, pred očmi mnogih, kakšen je šele za zaprtimi vrati? Za zaprtimi vrati se namreč dogajajo številne grozljivke, tukaj, zdaj, med nami. Pred kratkim sem brala policijsko poročilo, ki se je bralo kot kriminalka. Kot bi brala novinarski članek o nasilju nad žensko, ki se konča s femicidom, torej umorom ženske, ki jo je ubil njen partner. K sreči je pravočasno zbrala dovolj poguma in moči in odšla po »zgolj« nekaj udarcih in dolgoletnem psihičnem nasilju.

Pixabay

V tej zgodbi se, čeprav v daljavi, vendarle svetlika. Mnogi so namreč pozdravili njen pogum, združili moči in ji pomagali, da se ponovno postavi na noge. Še več kot stvari, ki jih je sicer nujno potrebovala, pa ji pomeni to, da ve, da ni ostala sama. Da se bodo vedno našli ljudje, ki ti pomagajo najti luč.
Ko s plamenom svoje sveče prižgeš drugo svečo, tvoj plamen namreč ni nič manjši.