Jure Kljajić

Da Slovenci najbolj zamerimo uspeh, je skoraj že ponarodela fraza. Pa vendar ni izrečena z grenkobo, ki bi vodila k spremembi miselnosti, temveč z resignacijo – kot da gre za neizogibno dejstvo, s katerim se je pač treba sprijazniti. Uspeh drugega ni zgolj sumljiv, temveč skoraj provokativen. Še posebej, če pride brez opravičila.

Frazi naravno sledi ravno tako ponarodela, naj sosedu krava crkne. Zavist in nevoščljivost sta, vsaj tako se zdi, zapisana v DNK slovenske narodne biti.

Je to posledica ostankov socializma, indoktrinacije in večnega zasledovanja uravnilovke? Vsi enaki, vsi povprečni in vsi enako revni? Deloma gotovo. Kolektivna zavest, ki je desetletja živela v prepričanju, da je zasebna pobuda sumljiva, dobiček nemoralen, uspeh pa rezultat privilegijev in poznanstev, se ne spremeni čez noč.

Jure Kljajić

Še posebej, če se z njo ni nihče zares soočil. Vzgojni in izobraževalni sistem temu ni nikoli resno nasprotoval, pogosto ga je le ohranjal. V tej klimi je uspeh postal nekaj, kar je treba skriti. Če ti gre dobro, se ne hvali. Če si zaslužil, se opraviči. Če si tvegal in zadel, bodi tiho, sicer te bodo pojedli.

Mentaliteta povprečja in sumničavosti do presežkov ni ostanek preteklosti, temveč njen posodobljeni podaljšek. Socialni mediji so ji dali nov zagon, populizem pa legitimnost. Namesto da bi podjetnike, inovatorje in tiste, ki vlečejo naprej, spodbujali, jih pogosteje etiketiramo.

Če opozorijo na previsoko obdavčitev dela, jih obtožimo pohlepa. Če govorijo o nujnosti fleksibilnosti, jih okrivimo za napad na socialno državo. Če sploh spregovorijo, jih takoj uvrstimo v napačen politični tabor. In tu pridemo do ključnega paradoksa: prav tisti, ki opozarjajo, da brez zdravega gospodarstva ni mogoče financirati šolstva, zdravstva in pokojnin, so redno označeni kot grožnja javnemu dobremu.

Pixabay

Njihov največji greh je, da povedo nekaj, kar bi moral vedeti vsak: da je ustvarjanje vrednosti pogoj za njeno delitev.

Nedavno sem bil v družbi politika in gospodarstvenika, kjer je bil govor o prihodnjih državnozborskih volitvah. Gospodarstvenik je pričakovano izrazil željo, da bi bila naslednja vlada drugačna od aktualne, ki bojda gospodarstva in celotnega koncepta ustvarjanja dodane vrednosti ne razume ali pa noče razumeti.

Politik, sicer razmeroma visok predstavnik aktualne vlade, se je strinjal, da državne blaginje ne more biti brez močnega gospodarstva, a hkrati je postavil veliko bolj skrb vzbujajočo, čeprav prav gotovo drzno tezo.

Tit Kos

Povprečen volivec se ne zmeni za tovrstne tematike. Ne zanimajo ga gospodarski razvoj, višja dodana vrednost, produktivnost ... Zanima ga, kdaj in koliko bo imel več v denarnici, ne pa, od kod bo ta denar prišel. Zanima ga, kdaj bo večja plača, ne pa, ali je podjetje, ki ga zaposluje, sploh konkurenčno in koliko mora ustvariti, da to njegovo (bruto bruto) plačo pokrije. Zanima ga rezultat, ne proces. In kar je najhuje, vse večji del političnega razreda to ve in to dejstvo izkorišča.

To žalostno dejstvo nazorno dokazuje podmladek največje vladne stranke, ki, zdaj že brez doma v predvolilnem obdobju, nakazuje, da se ponovno ne bomo pogovarjali o konceptih razvoja, ampak o Janezu Janši. To je pač tisto, kar mobilizira volivce.

Jure Kljajić

Namesto da bi ustvarjalce razvoja naredili za junake sodobnega časa, jim namenjamo vlogo tihih financerjev družbenega miru. Dokler plačujejo, naj molčijo. Ko spregovorijo, jih diskreditirajmo. In to ne nujno zaradi konkretne izjave, temveč zaradi identitete – ker prihajajo iz sveta, ki ustvarja, ne prerazporeja.

Svojo vlogo v ohranjanju takšne samodestruktivne miselnosti pa pridno ohranjajo številni mediji, katerih ključna naloga je braniti ideološke fronte in neusmiljeno napasti vsakogar, ki ogroža mit o državnem aparatu kot edinem jamstvu družbene pravičnosti. Podjetniki, menedžerji, gospodarstveniki, ki bi si drznili govoriti o reformah, učinkovitosti in konkurenčnosti, so na teh platformah redno označeni za »parazite«, »privatizerje« ali »tihe lobiste kapitala«.

Zgodba je vedno ista: ne razprava o vsebini, temveč sum o namenu. Kritično razmišljanje o tem, kako ustvarjamo pogoje za dolgoročni gospodarski razvoj, je pri nas hitro interpretirano kot politični napad. Vsak klic k racionalnosti dobi etiketo zlobnega neoliberalizma in to frazo zvesto ponavljajo družbenopolitični mnenjski voditelji. In tako obstanemo v razcepu: država blaginje kot ideal, brez gospodarstva kot njenega vira. Prav zato se zdi, da smo kot družba ujeti v začarani krog.

Osebni arhiv

Tisti, ki vedo, kaj je treba narediti, si ne upajo govoriti, ker bodo napadeni ali preslišani. Tisti, ki si upajo, so takoj osamljeni, ker jih nihče ne brani. In tisti, ki bi morali poslušati, to ignorirajo, ker jih javnost za to ne kaznuje.

Rezultat? Še naprej bomo zamerili uspeh. Še naprej bomo govorili, naj sosedu crkne krava. In še naprej bomo izbirali tiste, ki nam bodo obljubljali več – ne da bi sploh razumeli, kdo bo ta »več« sploh ustvaril.