Jure Kljajić

Ta torek so minili trije tedni od hude ure na Goričkem, ki je poškodovala številne objekte, avtomobile in uničila več sto hektarjev poljščin. Pomoč za prebivalce prizadetih občin je nemudoma prišla z vseh strani v obliki sadik in v obliki strešnikov, predvsem pa v podobi dobrih ljudi, ki so bili pripravljeni tako ali drugače pomagati. Stiska in nemoč prizadetih prebivalcev sta bili tudi zaradi tega z vsakim dnem malce manjši, saj so videli, da niso ostali sami. Tudi travm, o katerih so na široko pisali nekateri mediji, verjetno ni, prepričana pa sem, da pri vseh ostaja strah, kaj bodo prinesle naslednje nevihte. Dejstvo je, da proti naravi ne moremo nič.

Jure Kljajić

Tudi v našem mediju smo o neurju in škodi, ki ga je to povzročilo na različnih ravneh, prelili kar nekaj črnila in skušali karseda objektivno predstaviti stanje na terenu. Situacija je bila namreč že sama po sebi dovolj žalostna, da ji ni bilo treba še prilivati čustvenosti. O čem govorim? Nekateri mediji, med njimi tudi pomurski, so s poročanjem s terena ter z neštetim poobjavljanjem delali ravno to. Goričko so ponovno – tokrat jim je prikladno pri tem žal pomagalo neurje – skušali prikazati kot od boga pozabljen del regije in države, kjer naj bi živeli samo bolni, osamljeni, ostareli, brezposelni ljudje, po možnosti na pragu revščine, iz rok v usta, v ubornih bivanjskih razmerah. Prepričana sem, da s takšnim načinom niso delali nobene usluge prebivalcem krajev, ki jih je doletela ta nesreča, temveč so nabirali le klike sebi.

Jure Kljajić

Seveda imamo na Goričkem ljudi, ki potrebujejo našo pomoč tudi sicer, ne le ob vremenskih neprilikah. Prav tako imamo ljudi, ki potrebujejo tako finančno kot tudi materialno in moralno oporo, imamo starejše, ki so velikokrat odvisni od pomoči drugih. Vendar pa v tem nikakor nismo unikum. V eni od svojih prejšnjih kolumn sem o podobni temi že pisala. Takrat je sicer beseda tekla bolj o tem, kako na celotno pomursko regijo v naši zelo centralizirano usmerjeni državi mnogi radi pozabijo, dokler od nje nimajo koristi.

Je bilo tokrat kako drugače? Seveda ne. Sta se na neurje, ki je povzročilo eno večjih škod v tem delu Slovenije v zadnjih nekaj desetletjih, odzvala najvišja predstavnika naše države? Seveda ne, niti s pisno izjavo. Na teren so prišli poslanci, državni sekretarji, predsednik državnega sveta, tu pa se je bolj ali manj končalo. Čeprav tudi njihovi obiski ne bodo spremenili nič bistvenega, so se vsaj odzvali, iz kakršnih koli razlogov že.

Jure Kljajić

Povsem drugače je bilo z odzivom na dogodek, ki se je le malo za tem pripetil na drugem koncu države. Ni šlo za naravno nesrečo, ki bi prizadela več sto ljudi, ampak je šlo za nasilje nad posameznikom. Pred dnevi so slovenski mediji pisali o napadu Romov na župana Občine Ribnica, na kar se je odzvala predsednica države, čeprav resda s skromno izjavo, kasneje se je z županom, ki je bil napaden, sestal še predsednik vlade, pri čemer sta oba izrazila jasno nasprotovanje vsakršnemu nasilju. Kar je seveda prav, nasilje nad komer koli in v kakršni koli obliki ni dopustno in je obsojanja vredno v vseh pogledih. Vendar to ni bistvo mojega pisanja. Morda se kdo ob tem vpraša, zakaj mešam neurje in nasilje, ki na prvi pogled nimata nobene zveze.

Jure Kljajić

Če pa se vrnem na odzive našega političnega vrha, imata povezavo. Pomurje je spet ostalo nekako spregledano in očitno nevredno časa naših odločevalcev. Resda ta odziv prav tako ne bi spremenil nič, bi pa pokazal, da je nekomu mar tudi za nas.

Morda pa bo čez nekaj mesecev, ko se bodo začele intenzivne priprave na novo volilno leto, naša regija kar naenkrat spet vsem zanimiva.