Profimedia

V zadnjem času se mi vse pogosteje v misli vrača tisti znameniti izrek iz Platonove Države, enega najpomembnejših del filozofije, ki ga danes poznamo v številnih parafrazah: »Največja kazen za to, da se pametni umaknejo iz politike, je, da jih potem vodijo slabši od njih.« Celoten odlomek, če ga želimo razumeti v kontekstu, gre v prevodu približno tako: »Največja kazen za tistega, ki ni pripravljen prevzeti odgovornosti za vodenje, je, da ga vodijo slabši od njega. Zdi se mi, da dostojni ljudje sprejmejo položaj (ko ga pač sprejmejo) predvsem zato, ker se bojijo tega izida – in v oblast ne vstopajo zato, ker bi v tem videli nekaj dobrega ali prijetnega, temveč zato, ker je to nujno in ker nimajo nikogar boljšega od sebe ali sebi enakega, ki bi mu to lahko zaupali.«

Ko sem v zadnjih letih novinarskega dela opazoval lokalno, regijsko in nacionalno politično realnost, sem to svarilo slavnega grškega filozofa razumel bolj globoko kot kadar koli prej. Smo namreč na točki, ko prosperirajo tisti, ki nimajo ne moralnih ne strokovnih kvalitet, niti osnovne kompetentnosti. Ljudje brez iskrenega namena služiti skupnosti. Ljudje, ki sploh ne razumejo ali nočejo razumeti pojma javni uslužbenec in javni funkcionar. Glas, moč, vpliv in položaje danes dobivajo najslabši med nami. Posamezniki, ki v Platonovih časih ne bi imeli niti pravice do besede, kaj šele da bi vodili druge. Iz dneva v dan, iz seje v sejo spoznavam to bridko resnico. Tisti, ki vedo več, zmorejo več in so, preprosto rečeno, boljši, pa ostajajo tiho. Ni greh biti ambiciozen. Ambicije nas ženejo naprej. Težava je, ko po bližnjicah ambicije uresničujejo tisti z najslabšo kombinacijo sposobnosti in morale. Kje in kako smo kot družba zavili s poti?

V teh letih novinarskega dela sem doživel marsikaj. Napade, psovke, pritiske, očitke. Besede, izrečene ne zato, da bi kaj razčistile, temveč da bi utišale. In zanimivo, skoraj ironično je, da so najostrejše puščice letele prav od tistih, ki so imeli največ masla na glavi. Na vsaki glavi se najde maslo, jasno, tudi na moji, a razlika je v tem, da nekateri ne razumejo razlik. Ne ločijo med osebnimi zamerami in javnim interesom, med kritiko in obračunavanjem. Ko igraš te igre, se umažeš. In včasih je težko, zelo težko, ko poveš bobu bob in se znajdeš na tarči tistih, ki ne prenesejo ogledala. A nekdo mora povedati. Če ne zaradi sebe, pa zaradi tistih, ki še vedno verjamejo, da novinarstvo ni del politične igre, temveč njena protiutež. Lagal bi, če bi rekel, da sem sam o tem še vedno popolnoma prepričan. Ob delu v tej industriji sem jo spoznal do drobovja. Mediji so odvisni od oglaševalskih drobtinic, ki se v veliki meri plačujejo z denarjem, ki posredno prihaja iz naših žepov. Temu je pogosto povsem prilagojena tudi uredniška politika. Ne pa povsod. Z gotovostjo lahko rečem, da ne na teh straneh, ki jih sedaj prebirate. Vsaj ne tako kot pri nekaterih, kjer so do potankosti razvili skoraj mafijski poslovni model izsiljevanja z napihnjenimi pogodbami v zameno za mir. In če pogodbe ne podpišejo, sledijo skrbno tempirani prispevki, za njimi pa skoraj koreografsko skrbno tempirani sovražni komentarji anonimnežev. 

Pride trenutek, ko se človek vpraša, mi je tega res treba? Kolikokrat bom še moral poslušati in poročati o praznih floskulah oziroma si nadeti tarčo na hrbet, ker sem zapisal onkraj neposredno povedanega? Kako dolgo bom še gledal te ene in iste igre enih in istih igralcev z vnaprej znanim koncem? Človek pride do točke, ko se več ne sprašuje, kaj bi še lahko napisal, ampak ali si tega sploh še želi. V nasprotju z mnogimi, ki so bili v fokusu mojih zgodb, mene ne čakajo provizije, nagrade, funkcije in obljubljene pozicije. Cena iskrenosti pa je včasih vseeno previsoka. Že agresivno prekinjen mir, ko sem z družino na izletu za prvomajske praznike, je cena, ki je pač nisem več pripravljen plačati. Zadnje čase se mi tako roka vse pogosteje ustavi nad tipkovnico. Ne zato, ker bi zmanjkalo tem, ampak ker se mi zdi, da je krog sklenjen. Da sem povedal, kar sem moral, in zapisal, kar sem vedel. Da sem bil del zgodbe, ki jo je bilo vredno povedati, dokler je še imela smisel. In ko pospraviš pisalo v predal, to še ne pomeni, da si se umaknil. Pomeni le, da iščeš nov način, kako govoriti. Tišje, drugače, ampak mogoče celo učinkoviteje.

Morda je največja lekcija vseh teh novinarskih let ravno to, da besede same po sebi ne zadoščajo. Lahko pišeš, opozarjaš, razgaljaš in kričiš, a svet se kljub temu premika po svojih tirnicah. Vsaka zgodba je zgodba le nekaj trenutkov. Dokler je ne zamenja nova. Nato pa življenje gre naprej in veljaki z njo. Če pa kakšna zgodba traja dje, je to lahko le zasluga dela njenih režiserjev v ozadju. To samospoznanje ni znak poraza, ampak znak zrelosti. Ko ugotoviš, da lahko več storiš z manj besedami. Morda modri v resnici niso obmolknili, le zamenjali so jezik ali način komunikacije, če želite. Samo čas lahko pokaže, ali je to dovolj. Jaz upam, da je vsaj začetek.