Kolumna: Vsak človek potrebuje pesem dvakrat, kot uspavanko in žalostinko
Nekoč so pisma s tragičnimi sporočili s front potovala dolgo, zdaj potujejo na vse konce sveta s svetlobno hitrostjo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Ko si v vojni, prihajajo samo sporočila o smrti. Nekoč so pisma s tragičnimi sporočili s front potovala dolgo, zdaj potujejo na vse konce sveta s svetlobno hitrostjo. Že desetletja spremljamo grozljive podobe eksplozij, ruševin, strahu in smrti tako rekoč v živo, v neposrednih prenosih, ki preplavljajo naše elektronske naprave.
Umiranje je spektakel, medijski dogodek, kot bi spremljali športno tekmovanje na najvišji ravni. Hitrost, bliskovitost podob z vojnih žarišč nas sprva fascinira, uroči s svojo virtualno bližino, kot da smo čustveno udeleženi, neposredno vpleteni v potek dogodkov. A zdi se, da nas prav ta navidezna realističnost, sočasnost, neposrednost in brutalnost prizorov, ki dežujejo iz vseh naprav, profilov, agencij in vprašljivih medijev, zlahka in hitro tudi uspava.
Naša sposobnost za sprejemanje vseh vrst dražljajev, informacij, podob in zgodb je zares omejena. Silovitost in hitrost informacij o nasilju, smrti, pohabah zasičita našo zmožnost selekcije, racionalnega razločevanja resničnega od izmišljenega, med prav in narobe, dobrim in zlim, predvsem pa ohromita človeško sposobnost empatije, vživljanja v usodo, ljubezen, bolečino drugega. Brez empatije zamrznejo naša čustva, občutki in realnost, ki nas obdaja, se spremenijo v zgolj simulacijo, računalniško igro, ki pospešuje izločanje adrenalina, potencira čustvene reakcije, a zares omrtviči sočutje, občutek krivde, kritičnost in odnos do resničnosti.
Svet postane razburkana in vznemirljiva površina, vendar je oropan človeške globine. Pristen odnos do skrivnosti, ki počiva v vsakem od nas, zamenjajo bizarne teorije zarote, eksistencialno tesnobo nadomesti politično in ekonomsko zastraševanje, moč besede je zlorabljena z zgolj mnenjem. Jezikovna kompleksnost se je razpustila v poljubnost in povprečnost.
Zdaj ko gledamo smrt od blizu, pa vendar zaščiteni z elektronskimi ekrani, se trpljenje drugih, ki nas preplavlja, paradoksalno zdi še bolj oddaljeno, kot da se to zares dogaja samo v slabih sanjah, v simuliranem in dobro režiranem resničnostnem šovu, kjer je vse res, kar verjamemo, in hkrati je vse režirano, scenaristično dodelano, s čimer se tolažimo. Zares pa ničemur več ne verjamemo, če se tega zavedamo ali ne.
Smrt brez imena, kakor jo spremljamo v neposrednih prenosih, za gledalca kot da ne obstaja. Za hip se nas morebiti dotakne, še najbolj, ko smo s podobami soočeni prvič, potem pa naša pozornost zbledi. Utrdimo se, da ne bi zblazneli. Skrijemo se za izmišljene profile, da se nam ne bi bilo treba zares upreti nasilju in krivicam.
Vlada je 5. marec razglasila za nacionalni dan branja, prvič smo ga uradno zaznamovali letos s številnimi dogodki, ki so bili povezani s knjigo, jezikom, branjem in bralno kulturo. Datum prireditve ni bil izbran naključno, simbolno sovpada z rojstnim dnevom pokojne Mance Košir, pesnice, profesorice, strastne navduševalke in razširjevalke knjig in ljubezni do branja, ki je s svojim entuziazmom in angažmajem postavljala ljubiteljske bralne klube po vseh krajih ter si prizadevala, da bi branje in dostopnost knjig postala in ostala temeljna družbena vrednota in posameznikova izbira.
Branje, utrjevanje in poglabljanje jezikovnih veščin namreč ni samo šolska obveznost, ampak vseživljenjska naloga vsakega posameznika, ki s tem ohranja stik z vedno bolj kompleksno vsakdanjostjo, od digitalne pismenosti, spremljanja dogodkov po svetu, kritičnega mišljenja in političnih izbir. A branje in pisanje nimata samo funkcionalne razsežnosti, marveč odpirata tudi vrata v naš nevidni notranji svet, v domišljijo, v čustvene razsežnosti vesolja, v sanje in ne nazadnje v tišino.
To je svet zgodb, pripovedi in predvsem poezije. V pesmi je izražena in shranjena vsa človekova izkušnja, tako ljubezen kot smrt. In vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, sprva kot uspavanko, drugič kot žalostinko. Mislim, da je v tem naloga in skrivna moč zgodb, veščina njihovih pripovedovalcev, ki so s pomočjo pripovedi prenašali kolektivne spomine in lajšali travmatične bolečine ob smrti, bolezni, vojni, zmrzali, suši, neplodnosti, ne nazadnje ob ljubezni. Rojstvo pesništva iz duha bolečine.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
