Kolumna: Pozabljeni veliki prekmurski možje
"Pred nekaj dnevi so v Dokležovju potekali t. i. Jeričevi dnevi, kjer sem aktivno sodelovala tudi sama. Knjigo Ivana Jeriča Moji spomini sem brala že pred časom. Takrat sem ugotovila, kako malo vemo o njem, čeprav so bila njegova dejanja ključnega pomena za priključitev Prekmurja Sloveniji in širše k Jugoslaviji," razmišlja napa odgovorna urednica Adriana Gašpar.
Po izobrazbi sicer nisem zgodovinarka, sem pa tako kot Ivan Jerič velika domoljubka in lokalpatriotka, poleg tega me take stvari zelo zanimajo.
Prekmurci smo vedno bili nekako odrinjeni in zdi se mi, da je še danes tako. Po prvi svetovni vojni je bila usoda Prekmurja vprašljiva, Madžari so ozemlje zahtevali zase. Zavedni Prekmurci, med njimi tudi Jerič, so dokazovali, da tako zaradi jezika, zgodovinske povezanosti, gospodarstva in običajev Prekmurje spada k Sloveniji. A taka miselnost je bila nevarna. Madžarizacija je bila v polnem razmahu, po župnijah so nameščali madžarske duhovnike, ki so ljudi prepričevali, kako dobro jim bo, če bodo pod Madžari. Veliko zaslugo za to, da se je preprosto ljudstvo takrat izreklo proti priključitvi k Madžarski, je imel Klekl s svojimi Novinami. Tam je ideje o slovenstvu objavljal tudi Jerič.
Skupina zavednih Slovencev je pozivala rojake, naj ne nasedajo madžarskim obljubam, saj te ne bodo nikoli izpolnjene. Zavzemali so se za učenje slovenščine v šolah in njeno uporabo v uradih, delovali so kot buditelji narodne zavesti. Večkrat so se odpravili v Ljubljano, da bi dobili podporo deželne vlade. A zdelo se je, da za Prekmurje ni nikomur mar, kot da je pozabljeno od boga. Pomembni možje v Ljubljani sploh niso vedeli, kje leži. Mimogrede – včasih imam občutek, da je še danes tako. Delegacija somišljenikov z Ivanom Jeričem na čelu se je odpravila celo v Beograd do podpredsednika vlade. O usodi Prekmurja je na koncu odločala mirovna konferenca, a potrebnega je bilo veliko prepričevanja in utemeljevanja, da so Prekmurje na koncu vendarle priključili Jugoslaviji. Tudi v tistem času je bilo tako kot danes veliko oportunistov, ki so se obračali, kot je pihal veter.
Tudi čas med obema vojnama ni bil enostaven. Zaradi gospodarske krize in pomanjkanja sredstev je Beograd želel okrniti delovanje gimnazije v Murski Soboti. Le redkim je znano dejstvo, da se je Ivan Jerič osebno zavzel za ohranitev vseh razredov gimnazije, aktiviral se je pri zbiranju sredstev. Tudi gradnja mostu med Dokležovjem in Veržejem je njegova zasluga, saj je bila prej načrtovana druga trasa.
Druga svetovna vojna je prinesla nove stare težave. Po madžarski zasedbi Prekmurja se je ponovno začelo pomadžarjenje. V župnijah so nameščali madžarske duhovnike, v šolah pa madžarske učitelje, ki niso znali niti besedice slovensko. Otroci so čez noč morali pozdravljati, moliti in govoriti v tujem jeziku. Pogosto so se upirali, zato so bili tepeni. O tem mi večkrat pripoveduje moja mama, ki je takrat obiskovala prvi razred in jo je zaznamovalo za vse življenje. Jerič je bil kot domoljub ves čas pod strogim nadzorom, pogosto se je moral zagovarjati na sodišču. Ko so Madžari videli, da je vojna izgubljena, se je situacija še zaostrila, izživljali so se nad lokalnim prebivalstvom, predvsem pa nad zavednimi Slovenci.
Končno je prišla osvoboditev, a nadaljevali so se negotovi časi. Jerič se je zaradi svoje pokončne in neomajne drže zameril novim oblastem in nekaj let preživel v zaporu, kjer je zaradi slabe hrane in slabih razmer zbolel. Tudi poznejši povojni čas mu ni bil ravno naklonjen, a s svojo skromnostjo, iznajdljivostjo in zdravo kmečko pametjo je premagoval ovire in opravljal svoje poslanstvo.
Ivan Jerič je eden tistih pogosto spregledanih velikih junakov Prekmurja, ki so najbolj zaslužni za to, da smo danes del naše prelepe domovine Slovenije, da se lahko pogovarjamo v milozvočnem slovenskem jeziku in nas ne tlači tuji jarem. Pomena njegovih dejanj se premalo zavedamo. Ni omenjen v učbenikih, povprečen Prekmurec ve o njem malo ali nič, a brez njega in njemu podobnih bi se najbrž zgodovina Prekmurja pisala drugače.
Danes bi krvavo potrebovali take Jeriče, ki bi nas spomnili, kdo smo, od kod prihajamo in predvsem, kam gremo. Živeti v miru in svobodi, govoriti svoj materni jezik in biti gospodar na svoji zemlji jemljemo kot samoumevna dejstva, a še zdaleč ni tako. Prav bi bilo, da vsaj v našem prostoru dobi pomen, ki si ga zasluži. Svoj dolg mu lahko poplačamo s tem, da cenimo in negujemo to, za kar se je boril: svobodo, domačo grudo, slovensko besedo. A zmoremo?
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
