Maja Hajdinjak

V svetu, ki se podira pod težo gospodarskih, osvajalskih in genocidnih vojn, pandemij in političnih cirkusov, se zdi skoraj sramotno pisati o nečem tako obskurnem, kot je prijaznost. Prijaznost ne bo rešila sveta, ne bo nominirana za nagrado in gotovo ne bo spodbudila protestov pred parlamentom. Za kaj takega je čisto preveč neopazna in samoumevna. A včasih položi placebo obliž na boleče koleno. Zato je ta kolumna iskreno povabilo, da skupaj prehodimo oziroma prešepamo most prijateljstva med dvema mestoma, ki ju ločuje samo reka, katere merska enota za širino je tokrat – prijaznost.

Vsak od nas, obmejcev, ima svojo zbirko lepih in nelepih spominov in doživetij, povezanih z življenjem in delom tod in onstran meje. In med vsemi njimi se skriva nekaj dragocenega: zavedanje, da živiš na meji dveh svetov, ki dneve delajo nekoliko zapletene, a zato nadvse zanimive. Zgodba se začne z enim kolenom, desnim, da bom natančna. Moja poškodba ni bila usodna, a dovolj neprijetna, da sem se težko premikala. A morala sem na svojo upravno enoto, ki je v Sloveniji. Na vhodu me je pričakal varnostnik – človek, ki bi ga, če bi bil vremenska napoved, opisala kot pretežno oblačnega s sunki neprijaznosti. Ostro me je vprašal po namenu obiska in me napotil v tretje nadstropje, kjer naj bi urejali elektronske osebne izkaznice. Kot nekdo, ki je to stavbo v preteklosti prehodil diagonalno, vodoravno in navpično, sem mu skušala dopovedati, da so te zadeve včasih urejali v sobi pet korakov od naju. A možakar je imel svojo lastno topografijo upravne enote – in nosil je uniformo. Ker se v radgonski občinski in upravni stavbi uspešno upirajo zahtevam po nediskriminaciji zaradi invalidnosti, dvigala še nimajo. Tako sem odkrevsala v tretje nadstropje, kjer se je pristojni gospod ukvarjal z informacijskimi sistemi – a ne z izkaznicami. Te namreč še vedno izdajajo v pritličju, pet korakov od varnostnika, je pojasnil. Po višinskem spustu sem varnostniku, malo zato, ker sem bila razdražena od krevsanja po nadstropjih, še bolj pa resnično iz občutka, da lahko moje spoznanje koristi njegovemu delu v prihodnje, pojasnila zadevo. Njegov odziv? Kot da sem mu pravkar zanikala smisel obstoja. Noben oprostite ali hvala – samo ledeni pogled: In kdo si ti, da mi to poveš? Naslednji dan sem morala v bolnišnico v »twin city«, kajti avstrijski delodajalec za sprejem bolniškega lista zahteva avstrijsko zdravstveno dokumentacijo.

Vida Toš

Že ob vstopu sem začutila, da bo zgodba drugačna. Vse in vsi so bili ... prijazni. Najprej administratorka za sprejemnim pultom in takoj nato čakalnica. Informativni ekrani v čakalnici in celo kantini so sinhronizirano prikazovali čakalne vrste za preglede, posege in izvide in o njih poimensko obveščali paciente (da, ne s številkami, s polnimi imeni!?). Da sediš ob kavi (vedno občudujem sposobnost finega nagovarjanja k potrošništvu, ampak ali se ni Radkersburg nekoč imenoval mesto dobrega nakupa?) in čakaš na sprejem. Stvar očitno deluje, saj se je v naslednjih dveh urah nabito polna čakalnica izpraznila kot po tekočem traku. In še ena digitalizacijska zadeva me je navdušila: zgolj telefonski klic iz čakalnice v ustanovo, v kateri so predhodno opravili pregled z magnetno resonanco, je zadoščal, da so v naslednjih desetih minutah ortopedu poslali izvid in slike. Na obravnavi sta se madžarska ortoped in rentgenolog (akutno pomanjkanje zdravnikov pesti tudi sosede) trudila, da bi v nemščini zvenela pomirjujoče, sestra me je ob injekciji zapletla v pogovor o vremenu in mojem delu, zdravnik se je opravičil, če bi poseg bolel. Nihče ni zavijal z očmi, nihče ni slabe volje prelival na druge, za moj zadržani okus bi se lahko na človeški ravni z mano bistveno manj ukvarjali, pa bi bila s storitvijo še vedno zadovoljna.

Nataša Juhnov

Mesti ločuje reka. A v tej drobni zgodbici ju je ločevalo nekaj drugega: sposobnost biti prijazen. Prijaznost ni velik dogodek. Ne kliče kamer, ne zahteva proslav. Prosim, hvala, lahko pomagam? so fraze, ki so dokaj enostavne za izgovorjavo, tudi preveč energije ne vzamejo govorcu. Morda pa problem ni v frazah, ampak v ljudeh. Po koncu dopoldneva v bolnišnici sem samoiniciativno in z veseljem izpolnila anketo o zadovoljstvu. Na upravni enoti je ne bi. Hmmm … ali pa bi jo morala?