Pixabay

Pred kratkim sem v naši rubriki S tribune pisal o tem, kako postajajo tekmovalne sezone fizično in psihično naporne za vrhunske nogometaše in da so vse glasnejše pobude, da se nekaj spremeni, saj se lahko drugače najpomembnejša postranska stvar na svetu spremeni v neželeno prenasičenost. Zaradi omejenega prostora nisem mogel zapisati še marsičesa od tega, kar mislim o tej temi (čisto vsega tako ni mogoče), zato bom to skušal nadomestiti v pričujoči kolumni. 

Poudaril sem, da je eden najglasnejših zagovornikov zmanjšanja števila tekem in spremembe tekmovalnega koledarja Mario Jurić, predsednik hrvaškega združenja Nogometni sindikat in nekdanji nogometaš, ki je v nenehnih razgovorih s svetovnimi funkcionarji, saj deluje kot nekakšen odvetnik igralcev. Ti so o prenapornih sezonah doslej govorili le potihoma ali neformalno, letos pa so se nekateri odločili, da o tem odločneje spregovorijo v javnosti. 

Jure Zauneker

A najprej moram poudariti, da me je presenetilo, ko sem izvedel, da se je o tej temi začelo govoriti že leta 2019, ko je bil v ospredju primer hrvaškega reprezentanta Ivana Rakitića, takrat člana Seville. V eni sezoni je odigral 68 tekem, 54 v klubu in 14 v reprezentanci, pri tem pa z letalom prepotoval več kot 30 tisoč kilometrov. V enem kosu je imel sedem dni dopusta pozimi in 21 dni poleti. In takrat še ni bilo tekmovanja v ligi narodov! Rakitić je bil samo en tak primer, saj je bilo še več nogometašev, ki so igrali vsak tretji dan in v času priprav leteli po skoraj vsem svetu, od Kitajske do ZDA. Ravno ko so začeli glasneje ugovarjati takšnemu stanju, je prišla epidemija covida, zato se je vse skupaj ustavilo in za nekaj let potihnilo. Seveda so po takšnem dolgotrajnem prisilnem odmoru nogometna tekmovanja dobila nov zagon, za katerega pa se zdi, da nima nobene meje. Danes posamezni nogometaši igrajo več kot 80 tekem na leto in nimajo več skoraj nobenega odmora. 

FB, Ivan Rakitić

Nekaterim je bilo vsega dovolj ob na novo organiziranem svetovnem klubskem prvenstvu, na katerem nastopa kar 32 moštev. Kevin De Bruyne, ki bo v novi sezoni okrepil Napoli, je zavrnil še zadnje igranje za Manchester City zaradi morebitne poškodbe pred odhodom iz kluba. »Moram na neki način poskrbeti zase, ker tega ne bo nihče storil, če se zdaj poškodujem,« je izjavil za časopis The Athletic. Tako ni sledil Luki Modriću in Thomasu Müllerju, ki sta uradno že končala karieri v svojih dolgoletnih klubih Realu oziroma Bayernu, vendar sta si za konec želela zaigrati na svetovnem klubskem prvenstvu. Na tem je kot član Manchester Cityja moral nastopiti tudi španski reprezentant Rodri, a z veliko nejevolje, saj je že tja prišel rahlo poškodovan in telesno izčrpan po naporni sezoni. Izkazalo se je, da so se njegove slutnje uresničile, ker se je dodatno poškodoval na izločilni tekmi z Al Hilalom, ki je po podaljšku slavil s 4 : 3. Skoraj neverjeten je podatek, da bi imel Rodri v tem letu, če bi bil popolnoma zdrav, samo šest dni letnega dopusta. Vem, veliko ljubiteljev nogometa pravi, da bi morali takšni vrhunski igralci stisniti zobe, saj služijo ogromno denarja. 

»Ampak tu ne gre več za to. Rodri ima toliko denarja, da ga ne bi mogel vsega zapraviti, tudi če bi hotel. Pred odhodom v ZDA je izjavil, da vse skupaj nima več smisla, če ne more preživeti niti enega celega tedna s svojo družino,« odgovarja Jurić.  

Sam moram priznati, da sem doslej užival ob spremljanju nekaterih nogometnih tekem na svetovnem klubskem prvenstvu, še posebej tistih, na katerih so nastopila brazilska in argentinska moštva, saj so njihovi izjemni navijači pripravili fenomenalno vzdušje, medtem ko se je pri evropskih klubih videlo, da so igralci precej izpraznjeni. Razen pri madridskem Realu, ki ima tudi na drugi strani oceana ogromno navijačev, ter PSG in Bayernu, ki pa se bosta morala v četrtfinalu udariti med sabo, tako da bo eden od favoritov za naslov dokaj hitro izpadel. Ampak če gledam s stališča nogometašev, mi je jasno, da bi se moral tekmovalni koledar razporediti drugače. 

Nataša Juhnov

Tako svetovna (FIFA) kot evropska (UEFA) nogometna organizacija si želita še več tekem in tekmovanj, pri tem pa se gledata kot pes in mačka in si mečeta polena pod noge. In tako prihaja do paradoksalnega stanja, da se v ZDA v istem dnevu igrajo tekme svetovnega klubskega prvenstva, prvenstva Severne in Srednje Amerike ter Karibov (tako imenovani Gold Cup oz. Zlati pokal) in ameriške profesionalne lige (Major League Soccer). Gledalci pa so vse bolj razpršeni in zmedeni.           
Biznis in denar pač nimata omejitev. Daj še in še, toda človeški organizem tega ne bo mogel prenašati v nedogled. »Odgovor na vaše vprašanje, zakaj se je v športu zgodilo to in to, je vedno enak: zaradi denarja,« večkrat pravi moj priljubljeni stari ameriški televizijski športni voditelj Tony Kornheiser. A težava je v tem, da na igrišču za žogo ne letajo bankovci, ampak ljudje iz krvi in mesa.