Adriana Gašpar

Jesen je čudovita. Lepota narave se razodene v vsej svoji veličini, po gozdovih se razpne celotna barvna lestvica in ponuja čudovite prizore, če se le znamo ustaviti in jih občudovati.

Od nekdaj sem imela rada jesen. Verjetno je kaj povezano s tem, da takrat praznujem rojstni dan, veliko pa zagotovo s tem, da imam veliko raje mir kot vrvež. Poletje je vedno razigrano, lepo, polno dogodivščin, druženj, z jesenjo pa pride mirnejši, bolj ustaljen ritem. Na čudovit oktobrski dan sem se na dvorišču kopala v jutranjem soncu, ki se je mešalo s prijetnim hladom, pred katerim sem se odela v debelejšo jopico. In samo sedela, uživala v trenutku. Gledala sem, kako veter nosi listje z vej, ki se prav leno zibljejo proti tlom. Čakala sem psičko, da opravi zajtrk in greva na sprehod. Vsake toliko me je prišla pogledat, se malo pocrkljat, potem pa mirno dalje uživala v svojem obroku. Tako sedečo me je prešinilo, kako mogočna, pa vendarle krhka je narava. Kako zlahka se odtrga list z veje drevesa, a kakšno moč ima lahko hkrati drevo. Tako močni, a hkrati krhki smo tudi mi. Le trenutek je dovolj, pa se življenje obrne ali ustavi za vedno.

Jure Kljajić

Na to nas vsako leto znova spomni tudi 1. november oziroma dan vseh svetih. Nagovarja nas, da se spomnimo vseh, ki so z nami delili del svojega življenja, zdaj pa jih ni več med nami. Mnogi pravijo, da se jih ni treba spominjati ravno na ta dan, ampak se jih lahko vse leto. Vsekakor, se mi pa ob tem poraja vprašanje, ali se jih res. Ritem življenja vseh nas postaja vse hitrejši, včasih nam komaj uspe ob koncu tedna počistiti in oprati, kar se nam je med tednom nabralo. Potem pa je že spet ponedeljek, ko se delovni ritem ponovi. (Pre)večkrat se zgodi, da še za žive ljudi, svojce in prijatelje zmanjka časa, kaj šele da bi v miru, pristno, z zavedanjem pomislili na tiste, ki jih ni več med nami, in se spomnili lepih trenutkov, ki smo jih imeli priložnost skupaj doživeti.

Zato se mi zdi dan, ki je temu namenjen, pomemben. Ne morem zagotovo vedeti, ali oni to vedo ali ne, lahko pa zagotovo vem, da bi se oni spomnili name, če bi še bili skupaj na tem svetu. In to mi je več kot dovolj, da pomislim nanje, jim prižgem svečko, položim porisan kamenček ali leseno različico spominka, ki simbolizira misel na nekoga, ki ga ni več tu. V mislih ali včasih celo na glas si zavrtim kak pogovor z osebo, se nasmejim in tudi zjočem ob grobu, včasih tudi oboje hkrati. Potem pa se s še večjim veseljem vrnem domov k tistim, s katerimi še lahko delimo skupne trenutke. Ravno to zavedanje, kako se lahko v trenutku vse spremeni, dela življenje tako posebno, tako enkratno.

Jure Kljajić

Da so edina stalnica v življenju spremembe, je moj moto že leta. Naj nam bo ob njih še tako težko, nam vedno znova dajo moč za vse prihodnje trenutke, ki so zapisani na naši poti življenja. Radi se sprašujemo zakaj, včasih se celo postavljamo v vlogo žrtve, zakaj ravno jaz, a to so nepotrebna vprašanja, na katera odgovorov ne bomo dobili, dokler situacije preprosto ne sprejmemo. Kot se glasi naslov slovenske nadaljevanke, takšno je življenje. Če slabih, težkih, bolečih trenutkov ne bi bilo, srečnih, prijetnih, lepih ne bi znali ceniti. Življenje nam vedno postavi na pot ljudi, ki jih v tistem trenutku potrebujemo, da nas kaj naučijo, da jih mi česa naučimo, da skupaj zrastemo.

Slovesa so vedno težka, ker prinašajo bolečino, solze, tesnobo v duši. A bežanje pred čustvi, zatekanje k lažnemu veselju in sprenevedanje se vrne kot bumerang, s še močnejšim sunkom, kot smo ga od sebe poslali. Mogoče je tudi to razlog, da vse manj ljudi, predvsem mlajših generacij, ne obišče grobov svojih prednikov, prijateljev, znancev. V tem hitrem svetu, kjer so pomembni všečki, popolnost in čista sreča, žalost in resnična čustva le stežka najdejo prostor. Pa tudi veliko lažje je pogledati stran in odriniti težke trenutke, kot jih zares začutiti.  

Pomembno pa je, da vemo, da za vsako jesenjo pride zima in potem spet pomlad, ki spodbudi drevo, da požene nove liste. Ki daje upanje, da življenje vedno znova najde pot. In nas opomni, da je vse v življenju minljivo, tako dobro kot slabo.