© 2025 Podjetje za informiranje d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Kolumna: Smrt je edino gotovo dejstvo ob rojstvu


Selma Sofija Grah Zelko
3. 12. 2025, 19.15
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Nihče, ki je glasoval za, ni sovražnik nikogar, in nihče, ki je glasoval proti, ni manj sočuten človek. Gre za eno najtežjih moralnih dilem, kar jih poznamo.

novorjenček, dojenje, dojenček, previjanje, rojstvo-otroka
Vanesa Jaušovec
Smrt je edina gotovost, ki jo dobimo ob rojstvu.

Smrt je edina gotovost, ki jo dobimo ob rojstvu. Ne glede na to, kako napredna je civilizacija, kako moderno je naše življenje in kako dolgo lahko s pomočjo medicine podaljšujemo svoje dni, konec ostaja enak – nepremagljiv in neizogiben. A prav ta gotovost daje življenju težo, vrednost in smisel. Človeško bitje se bori, dokler lahko. Do zadnjega diha, do zadnje iskrice, pogosto še dlje, kot bi si narava sama zamislila.

Življenje je vrednota, ki jo nosimo globoko, skoraj nagonsko. Zato ga branimo in ščitimo. A narava deluje po svojih zakonih, tišjih od naših, a neprimerno starejših. Življenje je njen dar, smrt njen red. V naravi ni sentimenta – lepota je mogoča prav zato, ker je prepletena s krutostjo. Vse ima svoj čas. Vse ima svoj konec.

candles-168011_1920.jpg
Pixabay
Vse ima svoj čas. Vse ima svoj konec.

Kljub temu smo ljudje v to ravnovesje vstopili s pogumom, ki meji na drznost. Z medicino smo prestopili prag, do katerega je nekoč vladala izključno narava sama. Rešujemo življenja, ki bi jih »naravni filter« nekoč brez zadržkov odnesel. Premagujemo bolezni, ki so bile nekoč smrtne obsodbe. Podaljšujemo življenje v obsegu, ki si ga naši predniki niso mogli niti predstavljati.

Preberite še

Je to napačno? Težko. Je plemenito? Nedvomno. Človeška želja po preživetju je osnova napredka. A hkrati smo s tem odprli vprašanja, na katera nimamo enostavnih odgovorov. Če smo že tako daleč posegli v naravo, da odmikamo smrt, ko je ta že skoraj tu – kje je meja?

simbolična, zdravstvo, sbms, bolnišnica, bolnica, opazovalni-oddelek, infuzija
Jure Kljajić
Ko narava ne govori več sama, ker jo preglasimo z aparati, infuzijami in intenzivnimi oddelki, kdo odloča o tem, kaj je »prav«?

Ko narava ne govori več sama, ker jo preglasimo z aparati, infuzijami in intenzivnimi oddelki, kdo odloča o tem, kaj je »prav«? Ali imamo ljudje pravico nadzorovati naravni red do te mere, da odločamo tudi o trenutku konca? Ali je evtanazija logična posledica vsega, kar smo kot civilizacija že naredili? Ali je skrajni izraz človeške avtonomije? Ali pa simbol, da smo z nelagodjem prečkali mejo, ki je morda nikoli ne bi smeli?

Rezultat referenduma o evtanaziji – kakršen koli že je – ne sme postati novo orodje delitve. Ta tema ni poligon za zmage, črne liste ali obračunavanje. Nihče, ki je glasoval za, ni sovražnik nikogar, in nihče, ki je glasoval proti, ni manj sočuten človek. Gre za eno najtežjih moralnih dilem, kar jih poznamo. Če kje lahko dosežemo spravo, je to na pokopališču – na mestu, kjer sta dva brata morda končala vsak na svoji strani debate, a ju zdaj druži tisto, kar sta nekoč delila: ljubezen do življenja, ki ga ni več.

referendum-o-zakonu-o-pomoči-pri-prostovoljem-končanju-življenja.
Jure Zauneker
Rezultat referenduma o evtanaziji – kakršen koli že je – ne sme postati novo orodje delitve.

Enostavnih odgovorov ni. In prav zato bi morali o teh vprašanjih govoriti brez politike, brez verskih okvirov, brez moralnih etiket, ki smo jih kot družba navajeni obešati na vsak težji pogovor. Gre za bistvo človeka – za življenje in smrt, za dve sili, ki oblikujeta naš obstoj od prvega trenutka.

Smo ljudje res primat, ki lahko odloča o vsem? Ali pa je narava še vedno tista, ki ima zadnjo besedo, pa čeprav jo skušamo preglasiti?

Morda smo že zdavnaj prestopili meje poseganja v naravo. Morda pa je prav sposobnost dvoma, refleksije in sočutja tisto, kar nas postavlja nad nagonski svet, a ne nad naravo samo. Narave ne moremo premagati, lahko se ji le približamo, jo skušamo razumeti in se z njo usklajevati.

jesen, narava, listje, goričko, november
Adriana Gašpar
Morda smo že zdavnaj prestopili meje poseganja v naravo.

Smrt je konec telesa, vendar nam življenje v svoji krhkosti ponuja neprecenljiv dar: možnost, da iz dneva naredimo nekaj, kar presega strah pred tem koncem. Dokler smo tu, dihamo, čutimo, mislimo, smo na strani življenja. In to je bitka, ki jo je vredno bojevati. Do konca. In še naprej, v spominu tistih, ki ostanejo.

V resnici smo kot družba pozabili na naravne zakone, ki so bili na tisoče let edini, po katerih je svet deloval. Narava ima red, ki ga ni treba zapisati, da bi veljal. Mi pa smo v svoji samozavesti začeli verjeti, da lahko prav vsak vidik življenja – od rojstva do smrti – uredimo, reguliramo, nadzorujemo. Vse bi radi merili, kategorizirali, normirali: tudi tisto, kar je prvinsko, neizmerljivo in nedotakljivo.

Pozabili smo, da življenje ni excelova tabela in da narave ne moremo skrčiti na člen zakona ali na protokol. Morda nas prav zato vsaka razprava o koncu življenja tako močno pretrese: ker nas spomni, da je narava še vedno močnejša od vsake uredbe, ki jo napišemo, in od vsakega sistema, ki ga postavimo. In da je človek, kljub vsemu znanju, še vedno njen del in ne njen gospodar.

E-novice

Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.


© 2025 Podjetje za informiranje d.o.o.

Vse pravice pridržane.