Kolumna: Spremembe dobrodošle, dokler niso neprijetne
Naj se spremeni industrija, trgovina, država, Evropska unija in po možnosti še ves preostali svet. Ko pa sistemska sprememba prestopi naš prag in poseže v naš kozarec, embalažo za kosilo ali zamašek na plastenki, se navdušenje hitro konča.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko govorimo o okoljskih problemih, radi poudarjamo, da odgovornosti ne moremo vedno prelagati na posameznika. S tem se strinjam. Problema z odpadki ne bomo rešili tako, da bo nekaj najbolj zagnanih posameznikov kupovalo testenine v razsutem stanju in nosilo svoj lonček za kavo. Potrebujemo zakonodajo, ki bo k spremembam prisilila proizvajalce, trgovce in druge velike igralce ter poskrbela, da bolj trajnostna izbira ne bo zgolj hobi najbolj ozaveščenih, ampak nekaj povsem običajnega. Potrebujemo skratka sistemske spremembe. Potem jih dobimo in smo jezni.
Agonija zaradi pritrjenih zamaškov
Spomnimo se samo pritrjenih zamaškov na plastenkah. Ko so se pojavili, bi človek po odzivih skoraj sklepal, da je Evropska unija prepovedala pitje. Motili so nas pri nosu, nismo vedeli, kam z njimi, nekateri so jih iz kljubovanja trgali s plastenk. Namen ukrepa je bil precej logičen: če zamašek ostane na plastenki, je manj možnosti, da kot majhen kos plastike konča v okolju. Dve leti pozneje še vedno pijemo, civilizacija je preživela in večina na zamaške verjetno niti ne pomisli več. Kar je pri spremembah navad precej običajen pojav: najprej je nekaj nezaslišano, potem nadležno, na koncu pa samo še normalno.
Podoben val ogorčenja zdaj spremlja evropsko uredbo o embalaži in odpadni embalaži (PPWR), ki bo postopoma omejila nekatere vrste nepotrebne embalaže za enkratno uporabo, spodbujala ponovno uporabo in ponovno polnjenje ter omejila uporabo nekaterih škodljivih snovi v embalaži. Med ukrepi, ki so razburili spletne komentatorje in gostince, so omejitve malih porcijskih pakiranj omak, sladkorja in podobnega v gostinstvu. Pred naslednjim »napadom« na nevladnike, češ da gostincem solimo pamet, kako naj delajo, naj povem, da sem tudi sama gostinka in skrbim za trajnost v prvi slovenski zero waste kavarni.
Naj se spremeni vse, samo mi ne
Zanimivo pa je, da med kritikami teh ukrepov pogosto najdemo zahteve po precej radikalnejših spremembah. Zakaj ne prepovemo plastenk? Zakaj dovolimo toliko nepotrebne embalaže? Zakaj ne udarimo po multinacionalkah? Zakaj se vedno pričakujejo spremembe od malega človeka? Vse to so povsem legitimne zahteve, ki jih lahko, ne boste verjeli, uresničijo prav sistemske spremembe. A zdi se, da imamo do sprememb precej nenavaden odnos: navijamo zanje, dokler ostajajo na drugi strani našega praga. Naj se spremeni industrija, trgovina, država, Evropska unija in po možnosti še ves preostali svet. Ko pa sistemska sprememba prestopi naš prag in poseže v naš kozarec, embalažo za kosilo ali zamašek na plastenki, se navdušenje hitro konča.
Potem so tu še Kitajska, Indija, Amerika, vojne in vsi drugi večji problemi, zaradi katerih se očitno nima smisla ukvarjati s tem. Za skoraj vsak ukrep lahko najdemo problem, večji od tistega, ki ga ta rešuje, in nato sklenemo, da nima smisla reševati niti manjšega. Po tej logiki doma verjetno tudi ne posesamo, ker je kopalnica bolj umazana. Obstoj večjega problema manjšega pač ne izbriše.
Kam je izginilo spoštljivo nestrinjanje?
Ob prebiranju komentarjev pa me zmoti tudi način, kako se ne strinjamo. Ne vem, kdaj smo preskočili od »ta ukrep se mi ne zdi smiseln in tukaj je razlog« do »vsi ste fukjeni«, ampak razdalja med enim in drugim je na družbenih omrežjih postala sumljivo kratka. In bolj ko je razprava zaostrena, manj prostora ostane za precej pomembnejša vprašanja: ali ukrep dejansko rešuje problem in ali obstaja boljša rešitev.
Morda je del težave v tem, da smo udobje začeli zamenjevati za potrebo. Posamično zapakiran sladkor ni človekova pravica in kečap v vrečici ni civilizacijski dosežek. Veliko stvari, ki jih danes branimo kot nepogrešljive, je postalo samoumevnih šele v zadnjih desetletjih. Embalažo vzamemo, uporabljamo nekaj minut ali sekund in zavržemo, za temi nekaj sekundami udobja pa ostanejo porabljene surovine, proizvodnja, transport in odpadek.
Sistemske spremembe niso čarovnija, ki se zgodi nekje v Bruslju, medtem ko mi nadaljujemo popolnoma enako kot prej. Najraje jih imamo očitno takrat, ko spreminjajo druge, nekoliko manj pa, ko sistem začne spreminjati nas.
Če so spremembe res sistemske, bodo prej ali slej prestopile tudi naš prag. Nekaj bo drugače v trgovini, nekaj v gostilni, nekaj doma. Morda bo kdaj malo manj priročno in morda bomo potrebovali nekaj časa, da se navadimo. Ampak ravno sprememba tega, kar imamo danes za samoumevno, je njihov smisel.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
