Profimedia

Še pred nekaj meseci se je zdelo nemogoče, da bi se »levi in desni« ob zelo uspešni načrtni polarizaciji ljudstva, strinjali o čemer koli, še posebej v ZDA. Očitno pa so nekatera dejanja tako zanikrna, tako gnusna in v nasprotju z osnovnimi vrednotami praktično vseh ljudi, da so se na skupnem bregu znašli demokrati, republikanci in vsi vmes. Govorim seveda o elitah, ki so si na famoznem otoku Jeffreyja Epsteina privoščili podoživljanje romana Lolita Vladimirja Nabokova. Pedofilov ne mara nihče, še največji izmečki družbe v zaporih si ob misli na to, da je nekdo onečastil otroka, filmsko šilijo konce zobnih ščetk, da bi jih zapičili v njihovo karotidno arterijo.

Pixabay

Politično motivirane laži? 

Trenutna ameriška administracija, državno tožilstvo in FBI so svetovno javnost na vse kriplje skušali prepričati, da so se princ Andrew, Bill Gates, Donald Trump, Bill Clinton in drugi ljubitelji fraze, da so leta samo številka, pri Jeffreyju Epsteinu zgolj kartali. Ko se je zgodilo neizogibno in je ameriška javnost zagrabila za molotovke na družabnih omrežjih, je stekla druga faza genialnega načrta. Trump je afero označil kot demokratsko zaroto in konstrukt. Ko vse drugo odpove, nam vedno ostane sklicevanje na politično motivirane laži, kajne?

Tokrat se ameriška javnost in njihovo pravosodje (to besedo bi lahko postavil tudi med navednice) nista dala tako zlahka. Zato je bil sprejet zakon o transparentnosti glede primera Epstein, kakor koli ironično se že to sliši. Pravno zavezujoč akt torej, ki je državni tožilki Pam Bondi naložil, da v 30 dneh po sprejetju objavi celotno goro dosjejev in dokazov, ki so bili zbrani v primeru. Ta rok se je iztekel 19. decembra letos. Mick Jagger lepo opiše nastalo situacijo v kultni skladbi: »Ne moreš vedno dobiti tistega, kar si želiš.«

Profimedia

Pravila za male, odpustki za velike

Ne samo da oblast in FBI javnosti niti približno nista predala vseh relevantnih dokumentov o primeru, večina dokazov, ki bi enkrat za vselej svetu dali resnico, je bila prekrita s črno barvo. Sočustvujem s tistimi, ki so financirali tiskanje teh papirjev. Po zakonu se poleg nekaterih izjem lahko v takšnih dokumentih za črnino skrijejo zgolj imena žrtev, a so pred zakonom enaki samo tisti, ki si česa drugega ne morejo privoščiti. Bodisi z denarjem bodisi vplivom.

Tragikomično je, da sistem vedno odpove takrat, ko je to voda na mlin ljudem s pravimi priimki in dolgim seznamom političnih dolžnikov. Navadni smrtniki trepetamo ob pogledu na števec, ko se peljemo mimo stacionarnih radarjev, tisti, ki so »bolj enaki od nas«, pa se očitno lahko izvlečejo vedno in povsod. Ne samo v ZDA, tudi na sončni strani Alp lahko opažamo ta fenomen, pri katerem sistem vedno najde špranje, skozi katere se lahko izbrani državljani elegantno izmuznejo.

Nataša Juhnov

Ko se kregamo med seboj elita mirno vlada

Namesto da bi se člani raje ukvarjali s tem, kako eliti stopiti na prste, v ZDA preračunavajo, koliko ljudi bo treba nagnati pod palme nekam v tropske kraje, kolikšen kredit bo treba vzeti, da bodo zdravniki sploh odprli njihove kartoteke, in koliko ljudi bo zblaznelo, če se nekdo odloči, da bi namesto čeladarja (ali mravljinčarja, ne vem, vprašajte Predina) med nogami raje imel kaj drugega. Nekako se je tamkajšnje ljudstvo sveto prepričalo o tem, da se bo ravno najbogatejši zemljan zavzel za delavske pravice, in so ga veselo sprejeli v predsednikov kabinet, pri nas pa se raje kot s splošnim napredkom še vedno ukvarjamo s tem, ali so pravi rešitelji naroda rdeči ali beli.

Ljudje smo postali fantastični v tem, da skušamo skozi prizmo ideologije racionalizirati čisto vse delikte elit, medtem ko odločevalci na drugi strani niso niti toliko fer, da bi pljunili, preden nas prepognejo prek mize. A ni vse izgubljeno. Še vedno nam ostanejo socialna omrežja, kjer naša prepričanja v sobi odmevov podpihujejo isto misleči ljudje in horda botov. Izstop iz mehurčka je sila nelagoden, volitev pa se itak (razen upokojencev) udeležujemo samo takrat, ko nimamo početi nič boljšega.