Unsplash

Če bi bil to film, bi se začel s tišino. Avto stoji ob cesti, vsi štirje smerniki utripajo, v zraku pa je še vedno prah, ki se je dvignil ob tem, ko je avto sunkovito zapeljal s ceste. Voznik z resnim izrazom odpre pokrov motorja. Para se ne kadi. Nič ne eksplodira. Samo stoji tam in zre v motor. Kot da bo z dovolj intenzivnim očesnim stikom notranje izgorevanje priznalo svoje napake. V tistem trenutku ne popravljamo avtomobila, temveč uprizarjamo kompetentnost. To je liminalna scena. Prostor vmes. Avto ni več vozen, a še ni na vleki. Voznik ni več suveren gospodar situacije, a še ni obupal. To je prag – antropologi bi rekli stanje liminalnosti med tem, kar je bilo, in tem, kar bo. In če smo pošteni, je takšen tudi čas, v katerem živimo. Pokrov civilizacije je odprt. Vsi zremo v motor umetne inteligence, nihče pa ni čisto prepričan, ali zna zamenjati svečke.

Jure Kljajić

Sistem, ki razume, sklepa in se samostojno uči 

AGI – Artificial General Intelligence (splošna umetna inteligenca) – je tisti mitološki trenutek, ko naj bi umetna inteligenca presegla ozko specializirane naloge (prepoznaj mačko, napiši mail, optimiziraj logistiko) in postala splošno sposobna kot človek. Ne le kot orodje, ampak um. Sistem, ki razume, sklepa, prenaša znanje med področji in se samostojno uči brez stalnega nadzora. Če je današnja umetna inteligenca (UI) kalkulator na steroidih, je AGI nekakšen digitalni vseved – Einstein, ki zna še programirati, izpolniti davčno napoved in rezervirati letalsko vozovnico, ne da te pri tem trikrat vpraša za datum.

Trenutno smo nekje vmes. Modeli postajajo večji, boljši, hitrejši. Zmorejo opraviti pravosodni izpit, napisati kolumno (ironično), analizirati rentgensko sliko in ti hkrati predlagati recept za veganski tiramisu. A še vedno nimajo tiste robustne, zdravorazumske konsistence, ki jo ima povprečen petletnik, ko razume, da kozarec ne izgine, če ga pokriješ z brisačo.

Zato je toliko govora o agentih. Ne več le o modelih, ki odgovarjajo na vprašanja, temveč o sistemih, ki si postavijo cilj, razbijejo problem na korake, uporabljajo orodja, preverjajo rezultate in popravljajo napake. UI agent ni več pasivni sogovornik, ampak nekakšen digitalni praktikant, ki mu rečeš: »Uredi mi potovanje v Rim za manj kot 300 evrov,« in ti v trenutku pošlje tri možnosti, vremensko napoved in opozorilo pred stavko letališkega osebja.

Unsplash

OpenClaw.ai

Nekaj takega poskuša narediti tudi OpenClaw.ai. Ideja je preprosta in hkrati rahlo subverzivna: če že gradimo inteligentne agente, zakaj bi bili zaklenjeni v korporativne strežnike kot eksotične živali v digitalnem živalskem vrtu? OpenClaw želi, da agent živi pri tebi. Na tvojem računalniku. Z odprto kodo, da vidiš, kaj počne, in da mu lahko sam zamenjaš dele. Za projektom stoji Peter Steinberger, razvijalec, ki očitno verjame, da je tehnologija bolj zdrava, če lahko uporabnik vidi v njeno drobovje. Namesto da bi čakali, da nam veliki ponudniki umetne inteligence po kapljicah odmerjajo sposobnosti, je ideja OpenClaw preprosta: odpri pokrov, pokaži načrte in pusti ljudem, da sestavljajo svoje agente.

Podobno se je začelo dogajati tudi z glasbo. Ko je sintetizator postal dostopen, je celoten orkester lahko naenkrat stal v dnevni sobi. Punk ni potreboval virtuozov, le tri akorde in dovolj jeze. Auto-Tune je iz vsakega tuša naredil potencialni studio. Ko se orodje poceni, ustvarjalnost eksplodira – splošna kakovost pa postane seveda temu primerno zelo demokratična kategorija. Sedaj pa v studio vstopa še umetna inteligenca. Ne kot producent z zlatimi verigami, ampak kot tihi sodelavec, ki ti predlaga harmonijo, napiše refren, zamenja bobnarja in ti ob tem še reče, da bi morda lahko šel za pol tona nižje.

Glasba, ki je ni nihče zares »odigral«

Algoritmi že komponirajo, miksajo, čistijo vokale in generirajo glasove, ki niso nikoli imeli grla. Nastaja glasba, ki je ni nihče zares »odigral«, a jo nekdo posluša na poti v službo in mu vseeno nekaj pomeni. Tudi tu se pokrov odpira. Studio ni več prostor, temveč programska oprema. In vprašanje ni več, ali znaš igrati, ampak ali znaš vprašati.

Pixabay

In tako stojimo ob cesti zgodovine z odprtim pokrovom, AGI pa je nekje med obljubo in opozorilom. Nekateri vidijo distopijo – algoritme, ki prevzemajo delo, odločanje, morda celo smisel. Drugi utopijo – inteligenco, ki pomaga reševati podnebno krizo, bolezni, logistične zastoje in morda celo našo kronično nezmožnost organiziranja map na računalniku.

Resnica je verjetno nekje vmes. Tako kot tisti trenutek ob pokvarjenem avtu, ko še ne veš, ali bosta dovolj kabel in dobra volja ali pa bo potrebna vleka in ponižnost. A morda je ravno to bistvo. Liminalnost ni le negotovost, je tudi potencial. Je prostor, kjer stari zemljevidi ne veljajo več, novih pa še nismo odkrili. In medtem ko zremo v motor umetne inteligence, si lahko priznamo vsaj to, da nismo mehaniki, a nismo več niti zgolj potniki.