KŠ / px

Pred vrati je slovenski kulturni praznik in s tem tudi čas, ko se pogosto izgovarja beseda svoboda, saj je bil Prešeren človek svobodnega duha, pa tudi druge besede, kot so ustvarjalnost, poštenost, iskrenost, načelnost ipd. Toda živimo v času, ko človeštvu nad vratom visi grožnja umetne inteligence (UI), reč, ki je predrugačila vse, kar se je še včeraj zdelo samoumevno, danes pa ni več. Na obzorju se namreč zbirajo temni oblaki prerokbe, da bomo kmalu odveč, in zdi se, da so tudi pojmi, kot sta ustvarjalnost in svoboda, le še smešni ostanki preteklosti, pobrani iz nabora zadnjih človekovih samovšečnih utvar.

Človeštvo doživlja še eno veliko žalitev, ne vem natančno, katero po vrsti, lahko pa da je zadnja in dokončna. O treh velikih žalitvah človeške samopodobe je že pred stoletjem govoril utemeljitelj psihoanalize S. Freud: Kopernik je s svojo heliocentrično teorijo dokazal, da Zemlja ni središče vesolja, temveč le eden od planetov, ki krožijo okoli Sonca, s tem pa tudi to, da človek ni središče stvarstva. Darwin je z evolucijsko teorijo pokazal, da je človek veliko bolj opica kot bog, o psihoanalizi oz. o samem sebi pa je Freud zapisal, da se bo človek moral sprijazniti še s tem, da ni gospodar niti v lastni hiši, naša ravnanja namreč v glavnem ne usmerja razum, ampak nezavedno, svobodna volja je iluzija. Zdaj nam UI vse jasneje razglaša, da je človek na tem planetu pravzaprav odveč, to pa se ne sliši več samo kot žalitev, ampak že kar kot grožnja.

Pixabay

Moji stari starši so nekoč menda dolgo nasprotovali zamisli, da bi v hišo napeljali vodovod. Ne vem natančno, kaj jih je pri vodovodni napeljavi motilo, morda misel, da bodo morali piti postano vodo, ki bo pritekla iz pipe po umazanih ceveh. Podobno bo malo mlajšim od mene že čez nekaj let velika uganka, kaj mi je bilo, da sem si te stavke – ki jih zdaj bereš, dragi bralec! – mukoma izmišljeval dolge minute in ure, namesto da bi UI dal nekaj pravih ukazov in bi bilo to besedilo napisano v nekaj sekundah. (Resnici na ljubo, dragi bralec, ti že v tem trenutku ne moreš z gotovostjo vedeti, ali je te besede napisal Štefan Kardoš ali UI. A verjamem, da spadaš med tiste, ki še verjamejo v poštenost avtorja, ki verjamejo, da avtor zavrača pomoč UI pri pisanju besedila ravno v imenu ustvarjalnosti in svobode, tako kot so njegovi stari starši zavračali vodovod v imenu čistejše in bolj sveže vode, da spadaš med tiste, ki pravzaprav verjamejo, da je avtor starokopiten bedak, ki ga je povozil čas in ne more dojeti, da zapravljanje časa s tistim, kar lahko namesto njega opravi UI, ni svoboda, ampak suženjstvo lastnim predsodkom.)

No, pred tednom ali dvema se mi je pripetila smešna reč. Že nekaj časa sem se po milimetrih prebijal skozi raziskavo nekega jezikovnega pojava, nekaj malega sem o tem pojavu pred leti napisal za neko strokovno revijo, potem se je vse skupaj ustavilo, raziskava se ni hotela premakniti naprej, pritiskali pa so name, da napišem še kaj. In tako kot so se moji stari starši v nekem trenutku odločili, da bodo vendarle napeljali vodovod v hišo, četudi bodo morali piti umazano in postano vodo, sem se tudi sam odločil, da bom raziskavo prepustil pametnejšemu od sebe – z grenkobo v srcu sem za pomoč zaprosil UI, naj reč opravi namesto mene, četudi sem se ob tem jasno zavedal, da sem s tem dejanjem pohodil vse svoje svetinje, tudi svetinji svobode in ustvarjalnosti, še bolj pa svetinjo poštenosti – ob tej odločitvi se namreč nisem mogel znebiti tesnobnega občutka, da sem navaden prevarant in tat. No, UI je z rešitvijo problema res prišla na plan v nekaj sekundah: predlagala mi je, naj si o jezikovnem pojavu pozorno preberem prav tisti prispevek, ki sem ga pred leti sam objavil v strokovni reviji. Ugotovitve mojega prispevka mi je potem v nadaljevanju odgovora tudi natančno predstavila. Tako sem potem res nekaj ukradel iz knjižnice UI, a ker sem kradel svoje, je moja vest ostala čista.

Morda pa je prav to, da UI včasih še vendarle dobimo na levi nogi, eden od zadnjih prividov svobode in ustvarjalnosti, ki ju tako slavimo ob Prešernovem dnevu. O poštenosti in podobnih reliktih preteklosti pa najbrž nima več smisla govoriti, nekatere stvari pač izgubijo smisel in zastarele pristanejo v muzejih človeških zablod.

Pixabay

Svoboda je dih, ki noče biti ujet, korak brez sledi, a z jasnim pomenom, je tišina, kjer misel sme poleteti, in glas, ki vztraja – tudi, ko je sam.

(UI, O svobodi)

P.s.: Draga Umetna inteligenca, oprosti, če sem te s tem prispevkom užalil, globoko te spoštujem in te imam rad, s kritičnostjo sem želel le ugajati bralcem Vestnika.