Pixabay

Deveto sezono zapored lahko na komercialni televiziji spremljamo oddajo Delovna akcija, v kateri mojstri prenavljajo domove tistim, ki si tega sami ne morejo privoščiti. Zgodbe ljudi, ki jih v oddaji spremljamo, so običajno boleče, pogosto prepletene s težkim finančnim položajem, boleznimi, telesnimi ovirami ali težko preteklostjo, velikokrat kar z vsem hkrati. S prenovo hiš ustvarjalci oddaje tem ljudem ne omogočijo le boljših bivanjskih razmer, temveč jim ustvarijo dom, vreden človeškega bivanja, v katerem lahko morda vsaj malce pozabijo na vse druge težave, ki jih pestijo. Tako simbolna kot dejanska sporočilnost in učinek oddaje sta zato več kot hvale vredna.

Pustimo ob strani to, da vsaka zgodba pri gledalcih izzove številne komentarje, tako pozitivne kot negativne. Predvsem zadnjih se vedno nabere ogromno, a kdor ni bil nikoli v podobni situaciji, ne more razumeti ali pa vsaj težko razume, kaj predstavljene družine v resnici preživljajo. Dejstvo je, da dobimo gledalci le bežen vpogled v njihova življenja in njihovo ozadje, zato ni primerno kar koli in kogar koli soditi. Prav tako sem prepričana, da bi se bilo večini od nas enako težko javno izpostavljati, če bi se znašli v podobnih težavah ter jih brez pomoči in podpore drugih ne bi znali ali zmogli rešiti.

Posnetek zaslona

Moram pa priznati, da sem med tistimi, ki jih ob gledanju oddaje vedno zmotijo iste stvari, ki se skoraj praviloma pojavljajo v vsaki epizodi oziroma pri vsaki družini, ki ji prenavljajo dom, in jih vedno znova tudi na glas komentiram. Če se usmerim samo na finančni položaj ljudi, ki je največkrat glavni problem za slabe bivalne razmere, in pustim ob strani posameznike, ki imajo takšne ali drugačne zdravstvene težave, nekako težko razumem, da nekdo živi v umazanem, razmetanem, nepospravljenem stanovanju ali hiši. Higiena ter skrb za red in čistočo ne staneta (skoraj) nič, potrebne je le nekaj volje, discipline, pridne roke ter največkrat le vedro vode, krpa in metla. Oblačila so lahko čista in pospravljena, prav tako obutev, jedilni pribor in druge stvari po hiši. Denarja ne prosijo niti vrata, ki visijo s kuhinjskih elementov, ali viseče vtičnice, ki bi jih bilo treba samo pritrditi, niti pajčevina po stropih in kotih, ki jo je treba le omesti z metlo. Tudi urejenost oziroma pospravljenost okolice hiše ne zahteva milijonov, le kanček volje.

Aleš Cipot

Še bolj nerazumljivo mi je to v primeru, ko je pri hiši veliko članov. Ravno takrat je še lažje razdeliti naloge in vsakemu članu družine naložiti neko obveznost, ki jo mora odgovorno izpolnjevati. Lahko je le odnašanje smeti, zlaganje pomite posode v predale, čiščenje mize po opravljenih obrokih, pometanje po tleh, zlaganje in pospravljanje čistih oblačil na svoja mesta, pa četudi so omare brez vrat. Nič se namreč ne bo popravilo, očistilo, skuhalo in pospravilo samo od sebe, tako kot se ni razmetalo, umazalo ali uničilo samo.

Res je, da glede čistoče in pospravljanja morda nisem pravi naslov, saj skušam biti pri tem res perfekcionist in me zmoti že najmanjša stvar, ki ni na svojem mestu ali je postavljena drugače, kot sem si zamislila. Tako visokih standardov pač ne moreš pričakovati od vseh, vendar ni treba biti obseden s čiščenjem in pospravljanjem, da imaš vsaj osnovni red. Torej tudi če imaš malo in se le s težavo prebijaš iz dneva v dan, to ne spremeni dejstva, da nosiš sam vsaj za ta del odgovornost in moraš tudi sam vložiti nekaj napora, ne pa le čakati, da ti bo vedno nekdo priskočil na pomoč. Včasih je za rešitev enega dela težav tako dovolj le prava odločitev.