Profimedia

Imam navado, da tri mesece pred kakršnimi koli volitvami ne pišem o politiki. Ker je pač začetek leta in se lokalna tekma še ni začela, lovim zadnji ovinek v krogu za ogrevanje. Letos je petdeset let od premiere filma »All the President's Man« ali Vsi predsednikovi možje, ki govori o aferi Watergate, v ospredju pa sta novinarja Carl Bernstein in Bob Woodward, ki sta zgodbo spremljala za The Washington Post. Afera, ki je vrhunec doživela z  odstopom ameriškega predsednika Richarda Nixona, se je začela 17. junija 1972, ko je skupina vlomilcev v kompleksu Watergate vstopila v prostor nacionalnega odbora demokratske stranke in želela nastaviti prisluškovalne naprave ter presneti dokumentacijo.

Začelo se je predvolilno obdobje in republikanci so želeli gledali v čreva demokratom. Zgodba, ki je bila na prvi pogled zgolj še eden od vlomov, ki jih vsakodnevno obravnava washingtonska policija, je v nekaj urah postala vroča in je nakazovala na povezavo z agencijo CIA, vrhom republikanske stranke in predsednikom ZDA.

Pixabay

Nixon je bil v času preiskave izvoljen za svoj drugi mandat, a ga je predčasno končal. Njegov naslednik Gerald Ford ga je sicer pomilostil, je pa bilo zaradi te afere obtoženih devetinšestdeset njegovih »mož«, od katerih jih je bilo veliko tudi zaprtih. Na videz nedolžno novinarsko zgodbo, ki bi jo v večini primerov pokril sobotni dežurni, sta prevzela Woodward, ki je veljal za novinarja z dobrimi povezavami v Beli hiši, in Carl Bernstein, ki je veljal za specialista ulice, znan po tem, da je trkal na marsikatera vrata tudi pozno zvečer. 

Na volitvah odločamo tudi o tistih, ki stojijo v senci

Čeprav je zgodba prejela Pulitzerjevo nagrado za zgodbo v javnem interesu, čeprav gre za eno največjih novinarskih zgodb v zgodovini in obenem eno največjih afer v zgodovini ameriške administracije, je mogoče zanimiva kot primer, uporaben tudi v lokalnem okolju, pa naj bo to Murska Sobota, Petrovci, Ljubljana, Šmarješke Toplice, Sevnica ali kateri koli drug kraj ali država. Ko govorimo o lokalnih ali drugih volitvah, nikoli ne gre zgolj za kandidata, predsednika, župana, ampak tudi za vse njegove ali njene »može«. Tiste, ki so z njim, ob njem ali za njim, a jih mogoče na prvi pogled ne vidimo.

Adriana Gašpar

Kot je to v navadi, se v kampanjah uporabijo vsa sredstva za pridobitev glasu, vendar se velikokrat pozablja, da moraš s kartami, ki jih daš na mizo v kampanji, igrati tudi celoten mandat. Če v kampanji govoriš, da si vzoren družinski človek, vernik ali kar koli podobnega, te bodo ljudje pač tudi med mandatom za te besede držali. Če v kampanjo potegneš ženo, moža, otroke, ljubico ali psa, bodo javnost zanimala tudi njihova dejanja. Še se spomnimo Drnovška, ki je šel v kampanjo s psom, in mojster političnega marketinga Jacques Seguela je iz psa naredil aktivno figuro volitev, ki je mehčala podobo na zunaj hladnega Drnovška.

arhiv Vestnika

Kaj nam povedo pretekle volitve?

Čeprav gre na lokalni ravni za komunalne teme in ne politiko, saj kanalizacijo enako potrebujejo vsi prebivalci, je prav lokalna scena trening za učenje na napakah. Ko pogledamo zadnje soboške županske volitve, lahko vidimo kar nekaj zanimivosti.

V političnem marketingu je pač nekaj pravil, ki so univerzalna in veljajo vedno. Eno od teh je nevarnost, ko nekdo misli, da je zmagal, preden so volitve končane. Drugo pravilo ali zgodovinsko dejstvo pa je, tako kot pri aferi Watergate, da kandidata, ki je na oblasti, praviloma nikoli ne porazi nasprotnik, ampak se porazi sam.

To je bilo vidno pri dvoboju Štihec – Jevšek, prvo dejstvo pa je bilo potrjeno na zadnjih volitvah. Horvat je pred volitvami nekoliko tudi na valu izjemnega uspeha Gibanja Svoboda veljal za nespornega zmagovalca. Za Mešiča je kot pri taroku veljalo, da ima, kar ima, saj je tako v prvem kot drugem krogu kljub slabi udeležbi v drugem (41 %) prejel skoraj enako število glasov.

Ko kampanja odpove

Zanimivo je bilo dogajanje v prvem krogu med Horvatom in Anželjem. Na eni strani kandidat nove generacije z gospodarskimi izkušnjami in podporo stranke, ki dominira na državni ravni, na drugi strani pa anonimni Anželj, ki ga je sicer predstavil dotedanji župan Jevšek, vendar je stranka na državni ravni dosegla drugi najslabši rezultat v svoji zgodovini.

Anželj je tudi v soočenjih na vprašanje, kaj ga legitimira za vodenje mestne občine, odgovoril nekaj v slogu, da je vodja oddelka, ki nima zaposlenih, in da je predsednik malega nogometa v Kupšincih. Vendar je bilo to povedano iskreno in brez olepševanja.

Videti je bilo, da bo Horvat brez boja uvrščen v drugi krog, vendar je njegova ekipa pozabila ali spregledala dejstvo, da je bil nekoč v Muri in so ga ljudje, ki jih je bilo takrat tam nekaj tisoč, povezovali z zgodbo Mure v Nemčiji. Njegova ekipa te teme v kampanji ni znala niti odpreti niti nevtralizirati. Ko je nekaj dni pred prvim krogom po telefonih soboških volivcev zaokrožilo SMS-sporočilo, ki je opozorilo na to »afero« in z nekaterimi podrobnostmi očrnilo skoraj vsakega kandidata na njegovi listi, so volivci raje oddali glas Anželju, ki je bil neznan in s te strani tudi nekontaminiran. Horvat ni prišel niti v drugi krog, Anželj je proti Mešiču kot politični izzivalec pobral še Horvatove glasove in premočno zmagal.

Jure Kljajić

Tako kot pri Nixonu so na lokalni ravni zraven tudi vsi županovi možje, ki vplivajo na življenje prebivalcev, tudi v Petrovcih ali Sevnici, kjer se včasih zdi, da na življenje prebivalcev bolj vplivajo odločitve enega sevniškega zeta kot samega župana.

Prav zaradi tega je v veliko primerih pomemben kontekst in analiza konkretnih dejanj pomembnejša kot poslušanje izrečenih besed. Konkretna dejanja in ravnanja pa lahko v širši okvir postavi neodvisno novinarstvo. Kot je omenil Carl Bernstein, pri Nixonu ne gre zgolj za zgodbo, ampak za pomemben primer, kjer je želela biti s podtalnim delovanjem omejena možnost demokratične izbire, za zanikanje prvega amandmaja, ki govori o svobodi govora in tiska, ter dokaz, da noben posameznik, pa naj bo to predsednik ZDA, ne more biti nad zakonom. Čeprav se je afera Watergate začela pred več kot petdesetimi leti, je primerjava z današnjim časom tako na globalni kot na lokalni ravni več kot zanimiva.