Profimedia

Čeprav imam diplomo iz filozofije, marsičesa ne razumem. Stoji med knjigami, tudi teh nisem vseh prebrala, toda dvomim, da bi mi pomagale razumeti svet in življenje, v katerem trenutno smo.

Lani poleti sva z možem služila, kuhala v avstrijskem centru za vipassana meditacijo. Ker sem bila nekaj časa edina ženska v kuhinji, sem skrbela tudi za jedilnico.

Že na začetku sem jo opazila. Zelo lepo žensko, staro nekaj čez 40 let. Čeprav je bila prvič na tečaju – mlade študente meditacije spoznaš po tem, da sedijo bolj zadaj in da ob 17. uri jedo večerjo –, je s svojo umirjenostjo in svetlo energijo nekako izstopala. Tudi ona je začutila, da sem jo opazila, čeprav je eno od pravil, da se izogibamo vsakršnemu stiku, tudi očesnemu.

Po desetih dneh tišine sva se pogovarjali.

Pred osmimi leti sta s sinom čez noč pobegnila iz Irana. Bila je profesorica športne vzgoje na fakulteti, nekdanja državna reprezentantka, ki je izrazila svoje mnenje in nestrinjanje z diktatorskim režimom, ki financira skrajne islamistične nasilne skupine, ljudstvo pa je kljub bogatim naravnim resursom na robu revščine.

Vedela je, da lahko pristane v zaporu ali krsti. Z najnujnejšim v nahrbtniku sta pristala v Avstriji, bila dve leti v sprejemnem centru, se učila popolnoma novega jezika in stkala nove vezi.

Uspelo jima je ustvariti si več kot zadovoljivo življenje. Ona dela kot učiteljica športne vzgoje v šoli ter kot gibalna terapevtka v domu za starejše, sin se je izšolal, zaposlil in živi samostojno.

Ostali sva v stiku in se nekajkrat slišali. Letos januarja mi je poslala prošnjo, naj pišem poslancem evropskega parlamenta o grozotah, ki se dogajajo v Iranu, uporu proti režimu, o ubijanju. Proteste so želeli zatreti, ubili so ogromno nedolžnih, upajočih ljudi, ki si želijo svobode, demokracije, varnosti in miru. V Teheranu so izklopili elektriko, internet ni deloval in pobili so 50.000 ljudi. Svojih, nedolžnih, upajočih in verujočih, da je čas za spremembe. Poslala mi je grozljive posnetke trupel, ki ležijo na cesti in jih s strojem, podobnim buldožerju, odrivajo in pobirajo. Ogromne dvorane, kjer ležijo trupla, predvsem moška, drugo ob drugem. Posnetki so tako brutalni, da če mi jih ne bi poslala Zohreh in če ne bi govorila z njo, bi mislila, da jih je zelo dobro poustvarila umetna inteligenca.

In potem se je zgodil napad ZDA in Izraela. Iranci so navdušeni in upajo, da je njihovega režima nepreklicno konec. Mladina iz višjih mest opazuje bombandiranje Teherana in se veseli. Kmalu bomo svobodni in bomo lahko brez strahu povedali svoje mnenje, ne bomo se bali iti po ulici.

Vsako nedeljo Iranci, ki živijo razseljeni po Evropi, v vseh večjih mestih demonstrirajo z iranskimi zastavami, vzklikajo parole in izražajo podporo agresorjem. V Nemčiji Iranec stoji na odru in sprašuje: Kdo je Nemce leta 1945 osvobodil? In nepregledna množica vzklika: USA, USA, USA! Tudi Zohreh se pelje vsako nedeljo na Dunaj demonstrirat. Ko se je upor začel, je jokala in me prosila, naj pomagam.

Sedaj je vesela, navdihnjena z novim upanjem. Tako kot številni razseljeni Iranci, ki pričakujejo spremembo režima. Prepričana je, da se bodo izobraženci in bogati investitorji vrnili v Iran, ki je velika, bogata država plemenitih ljudi, ki ji vladajo skrajni islamisti.

Njena prijateljica, ki je ostala v Iranu, se ne boji umreti, želi samo, da bo njena smrt imela smisel in da bodo njeni otroci živeli svobodno.

Najverjetneje si težko predstavljamo ta entuziazem, saj mi, ki živimo v delu sveta, ki je za njih ideal, najdemo veliko razlogov za nezadovoljstvo in pritoževanje.

Vedno so vojne in spopadi, na planetu niti za trenutek ni popolnega miru in harmonije. Tolstoj je dejal, da dokler bodo klavnice, bodo vojne, gospod, s katerim sem bila skupaj v zobozdravstveni čakalnici, pa, da dokler bosta na svetu dva človeka, bo vojna.

Tudi pri nas se vojskujejo! Tokrat za glasove in za položaje, včasih so rekli stolčke, sedaj so to najverjetneje že masažni fotelji. In ne izbirajo sredstev! Nič jim ni sveto, zlorabljajo umetniška dela in z vulgarnimi plakati onesnažujejo podalpski raj.

Najverjetneje si Iranci ne zamišljajo svobode tako, saj so prepričani, da so »navadni ljudje« dobri, le slabi so del režima, ki mora pasti.

Kljub nevednosti pa vem, da dokler človek ne umiri svoje notranje vojne, ga bo ta spremljala kot neljuba senca, saj resničen sovražnik ni zunaj, ampak znotraj nas. In ko se bo tega zavedal vsak človek, bo zavladal mir. Mogoče pa se nam mora zgoditi kataklizma oz. atomsko uničenje in propad civilizacije, da se bomo tega zavedali.