Jure Kljajić

Pisanje je del mojega poklica. Za čuda ga imam pogosto raje od govora, druge pomembne sestavine mojega profesionalnega obstoja. Napisala sem že na stotine člankov, vsebin za družbena omrežja, pa tudi kakšna kolumna je tu in tam padla na tipkovnico. A tokrat je prvič, da bo tole besedilo dobilo svoje nadaljevanje. Ko ne moreš zamahniti z roko in reči Ah, kar bo, pač bo, včasih se posreči, drugič ne. Če želimo, da dobi ta kolumna svoje nadaljevanje, bo treba začeti udarno, Katja! 

Če bi vam ta tekst prebrala, zagotavljam, da ne bi niti pomislili na to, da sem kakor koli povezana s Prekmurjem. Poznavalcem bo izdajalski priimek, podobno je z maminim dekliškim. Tako lahko ponosno rečem zase »čistokrvna Prekmurka od 1991«. Istega leta, 43 dni po mojem rojstvu v kranjski porodnišnici, se je začela vojna za Slovenijo. Kar fascinantno se je ozreti 34 let nazaj, na vse spremembe. Marsikje smo napredovali, pogosto pa se samo čudim, kako nam je uspelo tako iztiriti. Same od sebe se prebudijo asociacije s Slovenskimi železnicami, katerih redna uporabnica sem, a o kakšnem hitrostnem iztirjenju je pri nas težko govoriti, glede na to, da je povprečna hitrost naših vlakov od 60 do 90 kilometrov na uro. 

Seveda negodujemo nad tem, a veliko več ogorčenosti in vztrajnosti premoremo, ko gre za sicer smiselne ukrepe, ki vplivajo na naše vsakodnevne navade. V mislih imam predlog podnebnega sveta, da bi bila najvišja dovoljena hitrost na avtocestah 110 kilometrov na uro. Pod članki na to temo strašna »panika«, da bomo odslej morali hoditi peš, da je strokovnjake, ki po vsem svetu dokazano potrjujejo pozitivne učinke ukrepa, treba zapreti v psihiatrične ustanove, prej ali slej pa pridemo seveda tudi do teorij zarot. Ko bi za 20 kilometrov na uro hitrejše vlake kolektivno vlagali toliko energije, kot je vlagamo v rušenje tako neznatne, a učinkovite poteze, kot je omenjena omejitev, bi hitreje prišli na cilj trajnostne mobilnosti.    

Če so pri transportni politiki nujne, pa razloga za spremembe ni pri vseh praksah, ki spodbujajo skromnost, zadostnost in skupnost. S kavcijskim sistemom za embalažo pijač mečkamo in odkrivamo toplo vodo, ko pa je bilo to nekoč nekaj povsem običajnega. Čeprav alternative obstajajo, smo pogosto prisiljeni nakupovati poceni nekakovostno blago. Čevljarji, šivilje, tista izvorna prava zelena delovna mesta, izumirajo. Ko z Ekologi brez meja sprejemamo tuje delegacije, je eden od največjih vrhuncev obiska in presenečenj zanje edina ljubljanska dežnikarica. In naša obsedenost s plastičnimi nagrobnimi svečami. Tudi pri tej temi znamo biti tako neverjetno trmasti. 

Trmo moramo zgolj usmeriti v pravo smer. Kot jo znamo, ko je treba zbirati sredstva za zdravljenje malih borcev, ko navijamo za naše izjemne športnike in večinoma še premalo povzdigujemo naše umetnike in znanstvenike. Da znamo biti složni tudi pri okoljskih temah, smo z akcijami Očistimo Slovenijo že dokazali. 

Poleg povezave s Prekmurjem mora kolumnist Vestnika imeti kaj povedati, idealno je, če je to o kakšni specifični temi oz. področju. Verjamem, da ste zaznali, da bo moja nit zelena. Vsi poznavalci pa ste morda ugotovili, da se je ob pisanju te kolumne v ozadju vrtela skladba Spremembe od Fed Horses. Ovinka mimo kulture ne bomo mogli narediti, ne nazadnje je tudi ta izraz našega odnosa do okolja. 

Za konec naj se še predstavim. Sem Katja Sreš, predsednica društva Ekologi brez meja, ambasadorka evropskega podnebnega pakta, moje najljubše igrišče pa je komuniciranje v nevladnih organizacijah. Občasen okoljski obup v proaktivnost pretehta soustvarjanje mariborske kulturne scene z organizacijo KUD Coda, ki me je pred 13 leti pritegnila čez Trojane, bližje koreninam. Vse našteto je v današnjem času najbrž popolnoma legitimen razlog, da bo marsikdo nadaljevanje zelene niti v Vestniku preskočil. Če boste z mano vztrajali še malo dlje, pa boste videli, da nisem le zahodno dekle, ki včasih vseeno raje govori kot piše. Sploh prek Mure bi s pristnim »gučon« lahko začela še bolj udarno. Pisana ali govorjena, glavno je, da od besed preidemo k dejanjem. Upam, da bom k temu spodbudila vsaj koga od vas.    

Boštjan Selinšek