Festival Dnevi poezije in vina se vsako leto zvrsti na prizoriščih po več slovenskih krajih, seže pa tudi čez mejo. Eden od dogodkov je tako potekal tudi v Potrni v Pavlovi hiši. Tam sta nastopila pesnik Karlo Hmeljak iz Kopra in pesnica Radna Fabias iz Nizozemske.

Fabiasova je bila rojena in odraščala na Curacau, kasneje pa diplomirala na univerzi za umetnost v Utrechtu. Za svoj pesniški prvenec z naslovom Habitus (2018) je prejela glavne pesniške nagrade na Nizozemskem in v Belgiji, med drugim nagradi Herman de Coninck in Grote Poëzieprijs. Njene pesmi izstopajo zaradi raznolikosti vsebine in sloga, leta 2019 jo je nizozemski časnik De Volkskrant razglasil za literarni talent leta. Poleg pisanja se ukvarja tudi s prevajanjem poezije.

Maja Hajdinjak

Karlo Hmeljak je pesnik in jadralec. Doslej so izšle štiri njegove knjige z naslovi Dve leti pod ničlo (2007), Krčrk (2012), Ljubavne (2012) in Zategadalj (2022). Leta 2013 je za zbirko Krčrk prejel Veronikino nagrado. Med letoma 2012 in 2016 je bil član uredništva revije Idiot, sodeloval je pri več gledaliških produkcijah, med drugim pri Podganah (2019), Gimnastiki ne/smisla II (2021) in Samosti (2022). Hmeljak je član kolektiva Stran 22 in je dejaven na festivalu sodobne umetnosti Izis.

Maja Hajdinjak

Pogovor z avtorjema je vodil Felix Kohl, s Fabiasovo sta se dotaknila predvsem teme jezikov na splošno in maternega jezika, kajti sama je bila v otroštvu v šoli deležna vsiljevanja jezika, nizozemščine, oziroma prepovedi uporabe maternega jezika, papiamenta. »Curacao in drugi otoki so bili geografsko zelo oddaljeni od Evrope, a smo imeli skoraj identično kopijo nizozemskega šolskega sistema, kar je pomenilo, da smo se učili španščino, vendar evropsko španščino, čeprav smo bili obdani z južnoameriško, srednjeameriško in karibsko različico, ki zveni povsem drugače in uporablja povsem drug besednjak. Enako je bilo z angleščino – učili smo se britansko angleščino, a smo bili obkroženi z Norvežani, Jamajčani, Američani ..., saj je bil otok turistična destinacija. Veliko Američanov je prihajalo, mi pa smo tudi konzumirali ameriško kulturo. Naša ušesa so bila prilagojena tem različnim zvenom, hkrati pa so nam bili 'vsiljeni' evropski jeziki. Nizozemščina pa je bila uradni jezik – in tudi jezik, v katerem sem začela pisati. Govorila sem jo in sčasoma je postala moj prevladujoči jezik med štirimi, ki jih govorim. In zaradi vsega tega – in zaradi absurdnosti te situacije – začneš opažati, kako radikalne so lahko stvari, ki si jih pripovedujemo o jeziku. Zaradi tega nimam tistega občutka 'ukoreninjenosti', ki ga imajo mnogi drugi,« je med drugim dejala in dodala še, da se ni nikoli zavestno odločila, da bo pesnica. »Ne počutim se, kot da pišem poezijo. Vse skupaj se je razvilo bolj naravno. Verjetno imaš spoštovanje do določenih pesnikov in ker me zanimata ritem in zvok, pa tudi sam jezik – in ker sem doživela to nasilje, da mi je bil vsiljen neki jezik, me jezik kot tak zelo zaposluje. To, da sem pesnica, se je preprosto zgodilo.«

Maja Hajdinjak

Hmeljaka, v prvi vrsti športnika (med drugim je bil član olimpijske reprezentance v Pekingu leta 2008 in Londonu leta 2012), je na drugi strani poezija začela bolj zanimati v srednji šoli in v času študija. Kot je dejal, je v tistem času začel veliko brati, prevzela ga je predvsem poezija Tomaža Šalamuna, ki je postala njegova obsesija za kar lepo število let. Vplivi (slovenske) avantgarde vejejo tudi iz njegovih del. Nagrajena zbirka Krčrk zajema visoko kinetične in vseskozi lucidne asociativne preskoke, domiselna igranja z zvočnimi bližinami med pomensko raznorodnimi besedami ter potrpežljivo raziskovanje napetega odnosa med izgovorjeno besedo in njenim zapisom.

Maja Hajdinjak