Maja Hajdinjak

V dvorani Duše Škof v Murski Soboti so nedavno predstavili 27. knjigo iz zbirke Med Rabo in Muro, avtorica katere je Jelka Pšajd, etnologinja in sodelavka Pomurskega muzeja Murska Sobota. Pšajdova že desetletja vztrajno in uspešno raziskuje pretekle načine življenja v Porabju, Pomurju in Slovenskih goricah, deloma tudi na Pohorju in Kozjanskem. Zanimajo jo predvsem rokodelska opravila in obrti, prehranska dediščina, najrazličnejše šege in običaji, še posebej pa vloga žensk na podeželju. Je avtorica več razstav o etnološkem izročilu panonskega prostora, članke z etnološko tematiko piše za tiskane medije in pripravlja oddaje za radio Monošter in radio Agora. Je tudi avtorica številnih člankov v strokovni in znanstveni periodiki ter osmih samostojnih monografij. Za svoje delo je med drugim prejela Valvasorjevo nagrado in priznanje za Porabje, ki ga podeljuje Zveza Slovencev na Madžarskem.

V knjigi Težko je bilo, a smo zdržali je zbrala življenjske zgodbe šestih pripovedovalcev, štirih žensk in dveh moških. Sogovorci izhajajo iz različnih pripovednih prostorov. Iz Porabja, kjer ji je svojo zgodbo pripovedoval Janoš Oreovec, se prostor širi proti Goričkemu, od koder je pripovedovalka Marija, in naprej proti Murski Soboti in Julijani Zrim, ki je danes še edina živeča od šestih pripovedovalcev. Iz dolinskega dela Prekmurja izhaja Jože Vučko, dve pripovedovalki, Micika in ena, ki ni želela biti imenovana, pa izhajata iz Slovenskih goric.

Kot je v uvodu zapisal urednik knjige in knjižne zbirke Franci Just, vse predstavljene zgodbe odslikavajo zahtevne družinske in socialne razmere. Poleg osebnih življenjskih poti, ki so v ospredju, iz teh zgodb odsevajo tudi zgodovinski dogodki in družbeno-ekonomske razmere časa, v katerem so se dogajale. Osebne izkušnje doživljanja teh zapletenih zgodovinskih dogodkov se izražajo v prvem delu naslova knjige – težko je bilo –, kljub težkim preizkušnjam pa so si posamezniki z vztrajnostjo in pogumom sami skrojili svojo usodo. Njihovo moč in držo, da kljubujejo socialnim pretresom, odseva drugi del naslova – a smo zdržali.

Maja Hajdinjak

Zgodbe, vredne dokumentiranja

Kot je na predstavitvi knjige povedala Jelka Pšajd, je zbiranje zgodb njen način življenja in verjame, da tudi na ta način, torej z dokumentiranjem življenjskih zgodb posameznikov, dobivamo neko podobo o pokrajini, v kateri živimo. »Menim, da nam mali človek, ki v resnici ni tako mali, lahko veliko pove o preteklem načinu življenja, hkrati pa s tem, ko se s temi ljudmi pogovarjam in dokumentiram njihove zgodbe, jim želim dati občutek vrednosti, povedati, da so dovolj in zelo vredni, da z njimi sedimo, sprašujemo in poslušamo,« je dejala Pšajdova, ki je dodala, da z nekaterimi svojimi pripovedovalci ohranja stike tudi po tem, ko dokumentira njihove zgodbe.

Posnetki in transkripcije pripovedi so seveda veliko daljši, kot so zapisi, zbrani v knjigi. Zato se je pri izboru držala načela, da je izbirala že v osnovi krajše zgodbe, ki so po naključju vse povezane s tematikama izseljenstva in sezonskega dela, obenem pa zgodbe, ki so bralcem zanimivejše. »Za nas, etnologe, so sicer prav vse zgodbe vsakega pripovedovalca zanimive,« je bila jasna.

Pripovedi so si vsebinsko med seboj različne, so pa pri vseh v ospredju beda, siromaštvo ter podeželsko življenje, zaznamovano z velikim številom otrok v družini, odhajanjem za zaslužkom v tujino in še čim.

Maja Hajdinjak

Stare šege izginjajo, prihajajo nove

Med branjem zgodb se jasno začuti, da jih je zapisala in uredila etnologinja, ki je svoje sogovornike povprašala tudi po nekdanjih običajih in življenjskih navadah. Na predstavitvi smo med drugim lahko prisluhnili interpretaciji odlomka iz pripovedi Julijane Zrim, v kateri ta opisuje, kako so se v družini držali starih šeg, predvsem zimskih. Izvemo lahko, da se na god svete Barbare 4. decembra ne sme šivati, ker, tako so pravili, kokošim rit zašiješ. Na lucijino, 13. decembra, so okrog hodile Lucije, v belo oblečene in zamaskirane ženske s svinjskimi očmi in vilicami na krožniku. Starejši so otroke strašili, da Lucije porednim otrokom iztaknejo oči. Vreme so vedno napovedovali od lucijinega do božiča, teh 12 dni je pomenilo 12 mesecev. Kot je pripovedovala Zrimova, je mati opazovala vreme in si ga za vsak dan posebej zapisala v zvezek in za kakšno leto je napoved res držala. Sosed Viktor pa je ob večerih gledal v nebo in je znal po zvezdah napovedovati vreme in letino. Če je na sveti večer temna noč, bo letina dobra, če pa je nebo svetlo, bo lakota, je razlagal. Na predvečer svetih treh kraljev je treba na vhodna vrata narisati tri križe, ki predstavljajo kažipot svetim trem kraljem, da lahko blagoslovijo hišo. Na svečnico, 2. februarja, so v cerkev nesli blagoslovit svečo. Otroci so se postavili v vrsto, stara mati pa je prižgala svečo in jo dala vsakemu posebej v roke. Če je dim šel navzgor, je pomenilo, da ta oseba v prihajajočem letu ne bo umrla. Če pa je dim šel postrani, so verjeli, da bo oseba tisto leto umrla.

Te in druge šege ter verovanja so v naštetih pokrajinah zelo podobni, saj gre za panonski kulturni areal. Razlikujejo se morda le poimenovanja. Tako v Prekmurju še danes poznamo zvrčeno dejte. Gre za verovanje, da s slabim pogledom škoduješ otroku, ga uročiš, da joka, ima prebavne težave ipd. Gre sicer za verovanje, ki je širše od panonskega areala, vendar je bilo prav v tem prostoru precej razširjeno. V Slovenskih goricah gre za isto verovanje, vendar temu tam pravijo obrano dejte.

Dejstvo, s katerim se morajo po besedah Pšajdove sprijazniti tudi etnologi, je, da stare šege in običaji izumirajo, nadomeščajo pa jih novi. V zadnjih letih so predvsem popularni običaji, da ob okroglih rojstnih dnevih pred domovanje slavljenca obesimo prometni znak s številko jubileja in nastavimo razne lutke, preoblečene v tisto, kar bi tega človeka naj najbolj predstavljalo, pa najsi bo to njegov poklic ali hobi. So pa stare šege in navade v Prekmurju in Porabju še zelo žive z vidika spominjanja. Veliko je še pripovedovalcev, ki imajo lastno izkušnjo s katero od šeg ali pa to poznajo prek pripovedovanja svojih staršev. »Ravno zato, ker bodo te nove šege in običaji 'prekrili' stare, je nujno, da etnologi še hodimo na teren, to dokumentiramo, zbiramo. Te sodobne dogodke, kot je postavljanje znakov, pa bodo dokumentirali zanamci. Naj pa izpostavim, da je bistvena razlika med nekoč in danes v tem, da so bile šege in navade nekoč stvar intimnega doživljanja, torej so se odvijale v družinskem ali vaškem krogu. Danes pa vsi ti prometni znaki romajo na družbena omrežja, vse mora biti vidno in všečno,« je še dejala etnologinja.

Maja Hajdinjak

Regija so predniki

Skupni imenovalec vseh šestih zgodb je, kot že omenjeno, da so pripovedovalci odraščali in živeli v zelo zapletenih družinskih razmerah in težkih socialnih okoliščinah, tudi v revščini. Simbol socialne revščine v knjigi je viničarstvo in kar dve pripovedovalki iz knjige sta preživeli to socialno kalvarijo. Čeprav viničarje po navadi povezujemo s Slovenskimi goricami, so bili tudi v Prekmurju. Tako v knjigi najdemo zgodbo gospe z Goričkega, ki govori o življenju staršev viničarjev. Čeprav ta zgodba sega v 50. leta 20. stoletja, se zdi pomembno, je poudarila Jelka Pšajd, da se je to viničarsko življenje služenja premožnejšim kmetom dogajalo še v 70. letih prejšnjega stoletja, torej niti ne tako davno. »Pomembno se mi zdi pisati o tej bedi predvsem za tiste, ki takšnega življenja ne poznajo, to pa so mladi,« je dejala.

Pripovedovalci v tej knjigi so kljub izjemno težkim razmeram vztrajali in uspeli, kar bi lahko povzeli kot sporočilo knjige. Kot je dejala Pšajdova, regija nismo samo mi, ki živimo tukaj danes, ampak so regija predvsem naši predniki, ki so puščali sledi, so znali biti vztrajni, znali živeti v siromaštvu, bedi in si izboljšati življenje. »Zdi se mi pomembno, da tega ne pozabimo, ker gre za neke vrednote družbe. Sporočilo te knjige je tudi, da je prihodnost tudi v preteklosti – tudi v pripovedih posameznikov, ki so že objavljene, in tistih, ki še niso«.

Maja Hajdinjak

Četrtina avtoric, kmalu še ena

Knjiga je napisana v knjižni slovenščini in porabskem narečju, naslov v porabščini se glasi Žmetno je bilau, depa smo zdržali. Za prestavitev v porabščino je poskrbel Dušan Mukič. Zgodbe spremljajo tudi likovne uverture v podobi fotografij iz arhiva Pomurskega muzeja Murska Sobota, ki jih je izbrala avtorica in ponazarjajo čas, v katerega so zgodbe postavljene. Marsikateri pojav ali predmet iz teh zgodb je na splošno danes že manj znan, zato je avtorica dodala tudi nekaj podčrtnih opomb, kakšna pojasnila pa so dodana tudi v besedilo, da se zgodbe čim bolj tekoče berejo.Zbirka Med Rabo in Muro je v prvi vrsti namenjena pripadnikom slovenske manjšine na Madžarskem. Pobudo zanjo je leta 1998 dal danes že pokojni Ernest Ružič, ki je kot dopisnik iz Madžarske zelo podrobno poznal tamkajšnje razmere, njegovo pobudo, ki je nastala po vzoru Slovencev na avstrijskem Koroškem, pa je založba Franc-Franc takrat z veseljem povzela in knjige do leta 2016 izdajala skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem. Takrat je skrb za zbirko prevzelo društvo Argo. Doslej je v zbirki sodelovalo 16 avtorjev, nekateri tudi z več deli. Poleg dveh pesniških zbirk so preostala dela pripovedna proza: romani, novele, predvsem zbirke kratke proze. Jelka Pšajd je četrta ženska avtorica v tej zbirki, pridružila se je Karolini Kolmanič, Bei Baboš Logar in Normi Bale. Že letos pa bo v zbirki izšla nova knjiga avtorice. 28. zvezek zbirke bodo namreč kratke pripovedi Marijane Sukič, knjiga pa bo knjižni dar Slovencem v Porabju za leto 2026.